Šolski uri predavanja je sledilo kakšne pol ure vprašanj; nekatera so bila malce nenavadna, a sem se potrudil na vsako odgovoriti kar se da natančno.

Na tem mestu bi želel izpostaviti eno stvar. Zgodovina je znanstvena veda. Je interdisciplinarna veda; je veda, ki za dosego svojega cilja uporablja vse druge možne vede, od arheologije, jezikoslovja, etnologije, geografije itd., je veda, ki kritično in objektivno raziskuje človeško družbo in dogodke v preteklosti. Ker zgodovina razlaga preteklost, nam poznavanje le-te omogoča jasno sedanjost in upanje v čim boljšo prihodnost. Kar se je slabega zgodilo v preteklosti, lahko preprečimo v prihodnosti; predvsem zato latinski rek Historia magistra vitae, zgodovina učiteljica življenja, dobi globlji pomen.

A tudi zgodovina ne more biti vedno povsem natančna. Pri interpretaciji več sto ali tisoč let starih dogodkov, ko nimamo pisnega vira, lahko pride do različnih razlaganj. Če temu dodamo preveliko mero subjektivnosti in ščepec emocije, naenkrat dobimo vrsto ''zgodovinskih'' knjig, v katerih avtorji, ki so brez zgodovinske izobrazbe pišejo brezbrižno in samosvoje. Tako je moč brati npr., da smo Slovenci na našem ozemlju prisotni že več kot 5000 let, da je slovenščina najstarejši jezik na svetu in podobno. Sliši se lepo, toda želje in resnica sta dva različna pojma. Resnica je napisana s strani zgodovinarjev, ki so se leta in leta šolali in usposabljali. Ali smo res lahko manj ponosni na svoje prednike, ki so se iz Azije naselili v osrčje Evrope in niso klonili pred vojnami, boleznimi in drugim nevšečnostim? Ali našim čustvom res ni zadoščeno, ko rečemo, da ustoličevanje vojvod ni prastar slovenski ritual, ampak fevdalni obred iz časa visokega srednjega veka, ki se je odvijal na Koroškem?

Vendar opažam, da se take stvari ne dogajajo le v naši stroki. Naj si bo zgodovina, klimatologija ali pa zdravstvo; prevečkrat dovolimo, da namesto razuma našemu življenju narekujejo čustva.

Besedilo: Matic Bratovž