Antioksidanti so snovi, ki lahko nevtralizirajo visoko reaktivne molekule, znane kot prosti radikali, ki so pogosto odpadni produkti običajnih telesnih procesov. Prosti radikali najpogosteje »kradejo« manjkajoči elektron zdravim celicam – DNA, RNA, beljakovinam, maščobnim kislinam in jim na ta način delajo škodo. Povzročajo lahko tudi verižne reakcije: prosti radikal reagira z maščobno kislino in ukrade enega od njenih elektronov, zato ta maščobna kislina postane prosti radikal, ki lahko reagira z drugo maščobno kislino v bližini. Ko se ta verižna reakcija nadaljuje, se prepustnost in fluidnost celičnih membran spreminja, v beljakovinah celičnih membran pride do zmanjšane aktivnosti, kar lahko spremeni njeno strukturo ali funkcijo.

Prostim radikalom se ni mogoče izogniti, saj presnova hranil, kemijsko gledano, ni nič drugega kot reakcija oksidacije, zato ta proces poznamo tudi pod imenom celično dihanje. Oksidacijo poznamo tako v telesu, kjer generira proste radikale, kot na primer v naravi, kjer povzroča rjavenje železa. Princip je enak, naraven, zato je naše telo prilagojeno na nastajanje in odpravljanje prostih radikalov. Dva glavna telesna sistema za nevtralizacijo prostih radikalov sta z encimi in z antioksidanti. Encimski sistemi je odgovoren za zaščito notranjosti celice, antioksidanti pa prostim radikalom donirajo manjkajoči elektron.

Antioksidanti so na splošno razvrščeni kot hidrofilni (topni v vodi) ali hidrofobni (topni v lipidih) in ta razvrstitev določa, kje v telesu delujejo. Hidrofilni antioksidanti delujejo v zunajceličnih tekočinah, kot je kri, hidrofobni antioksidanti pa so v veliki meri odgovorni za zaščito celičnih membran pred poškodbami prostih radikalov. Telo glavne antioksidante sintetizira samo, to sta glutation in ubikonon (CoQ10). Nekatere antioksidante pa lahko dobimo tudi s hrano. To so na primer vitamin E, ki ščiti celične membrane in preprečuje izgubo glutationa, vitamin C, ki ščiti DNA, RNA, beljakovine in maščobe ter pomaga pri regeneraciji vitamina E. Karotenoidi so čistilci prostih radikalov, selen pa je kofaktor pri razstrupljanju v encimskih sistemih, vzdržuje raven glutationa in pomaga pri ponovni uporabi vitaminov C in E.

V ta prefinjen sistem so vključena tudi naša jetra, ledvice, prebavni sistem in pljuča, zato je pomembno, da jih ohranjamo zdrave.

Znanstvenih dokazov, da bi antioksidanti kot sintetični prehranski dodatki, zagotavljali dolgoročne koristi, je bolj malo. Je pa veliko več dokazov, da se veliko koristi doseže z uživanjem antioksidantov kot delom uravnotežene, zdrave, s hranili bogate prehrane. To pomeni, da lahko antioksidanti precej prispevajo k preprečevanju škode, še posebej če jih uživamo s hrano.

Mateja Kržin v sodelovanju z AIA – Mladinskim centrom Mengeš