Na našo veliko žalost se v teh dneh že drugo leto zapored poslavljamo od častnega člana Mengeške godbe, Marjana Trobca, ki pa je bil tokrat obenem tudi naš dolgoletni aktivni član.

To, da nas v relativno kratkem obdobju zapustita dva vidna častna člana, se tudi sicer niti ne zgodi tako poredko, so pa po drugi strani redki ljudje, kot je bil naš Marjan ali 'po godbeno' Trombi. 

Med člane društva je bil sprejet leta 1958 in bil vseskozi zelo aktiven, saj je poleg igranja v godbi deloval tudi v različnih društvenih organih. S svojo krilnico oz »fliglom« je bil nepogrešljiv člen ustvarjanja zvočne podobe godbe skozi več desetletij, po drugi strani pa tudi njegova govorjena beseda ni bila nikoli preslišana – ko je govoril Marjan, s(m)o drugi poslušali! 

Na številnih občnih zborih je Marjan aktivno sodeloval, večkrat, kot že rečeno, kot član katerega izmed organov, še najbolj pa so mi v spominu ostali občni zbori zadnjih nekaj let, kjer je Marjan kar nekako po pravilu »držal zaključni govor« … Ko je šel občni zbor h koncu, kar smo vsi seveda že čutili in seveda željno pričakovali, se je pod točko 'razno' oglasil še Marjan. Tisti, ki večkrat sedimo pred, kot pa med člani občnega zbora, smo imeli priložnost videti marsikateri par oči, ki se je takrat v nejevolji zasukal … Vendar pa so tudi ti posamezniki po Marjanovem krajšem uvodu v svoj povzetek, ki ga je običajno zaključil s skoraj podpisnim nagovorom: »Ampak, veste …«, strmeli in poslušali. Kajti po tem uvodu je običajno sledila iskrena ocena trenutnega stanja v društvu in nasvet, ki pa sta bila oba prežeta z njegovimi življenjskimi modrostmi in širino njegovega pogleda. Marjanova beseda je imela težo! Njegove kritike in nasveti so bili odkritosrčni in vedno dobronamerni. Čeprav je bila kritika kdaj tudi graja, je bila ta vsakokrat izrečena spoštljivo in pospremljena z nasvetom, kako zadevo popraviti. 

Da je bil Marjan bistrih misli in odličen govorec, in če hočete pesnik, je večkrat dokazal tudi ob kakšnih prav posebnih družabnih priložnostih, ko je na vso moč zadonela njegova legendarna: »Danes smo se tukaj zbrali …«. V šali večkrat radi rečemo, da gre pri tej pesmi za pionirski slovenski 'melodični rap'! V posebno čast in veselje mi je bilo, ko jo je namenil tudi meni, ko sem se 'poslavljal od ledik stanu' … Tisti, ki so je bili podobnega deležni, se mi bodo v tej misli po vsej verjetnosti pridružili …

No, danes smo se tukaj zbrali njemu v čast …

Malokdo od trenutno aktivnih, predvsem mlajših članov ve, da je bil Marjan, med drugim, eden izmed zaslužnejših mož, da danes Mengeška godba domuje v enem najlepših godbenih domov v Sloveniji in tudi širše, saj je predsedoval gradbenemu odboru pri gradnji gasilsko-godbenega doma v Mengšu.

Veliko je bilo tudi drugih stvari, ko je recimo že v 'jeseni' svojega življenja nesebično ugodil prošnji po začasnem vodenju društva, ko se je to v sredini prejšnjega desetletja znašlo v vodstveni krizi, in že tretjič prevzel predsedniško krmilo; ali pa aktivno sodeloval pri ustanovitvi veteranske sekcije … In še bi lahko naštevali. 

Marjanovo godbeniško udejstvovanje je bilo v vseh pogledih zgled za vsakega godbenika, predvsem pa je postavil visoke standarde vsem predsednikom društva, ki mu sledimo. Upam le – in mislim, da to govorim v imenu vseh dosedanjih predsednikov, da smo mu bili v tem pogledu kdaj tudi v ponos.

Marjan je bil torej godbenik z vso dušo in srcem! Ravno zaradi tega si je že leta 1997 prislužil tudi naziv častnega člana Mengeške godbe. Leta 2009 je bil tudi prejemnik Križa za zasluge za razvoj godbeništva na Slovenskem. V lanskem letu, ko je godba praznovala 135. obletnico, bi moral v dvorani prejeti tudi »platinasto Liparjevo priznanje«, ki  smo ga 'uvedli' ob lanskem jubileju in pripada članom Mengeške godbe z več kot 60-letnim stažem. Marjana žal, zaradi slabega zdravstvenega stanja, na podelitvi v kulturnem domu ni bilo, vendar pa smo mu voščili ob njegovem 79. rojstnem dnevu na njegovem domu, ko smo mu omenjeno priznanje tudi podelili. Takrat je kljub vsem tegobam z nami zaigral nekaj zimzelenih, med katerimi je donela njegova »Sreče si vsak želi«, ki sta jo pred davnimi leti spisala skupaj z materjo in jo je nosil globoko v srcu, ko se je zadnjikrat odpravil iz domače hiše. Tudi mi smo mu je, sreče namreč, zaželeli ob lanskem praznovanju. Vse seveda v upanju, da bomo lahko dogodek ponovili letos ob njegovem okroglem jubileju. A žal je usoda očitno hotela drugače … 

Kako pa je Marjan osebno doživljal svoja godbena leta, je pred nekaj leti iskrivo povzel v naslednjem zapisu:

"Že kot otrok sem rad poslušal godbo. Njihovo igranje pa ni bil edini razlog, da sem vedno hodil na njihove nastope. Navdušil me je dirigent, slavni g. Peter Lipar, ki je dirigiral s takšnim zanosom, da mu je kapa kar poplesavala na glavi, vmes pa je še vihal velikanske brke. Sam pa sem ugibal, ali mu bo kapa kdaj padla z glave, a čakal sem zaman.

V glasbeni šoli v Mengšu sem se učil igranja na trobento. Učitelj g. Jože Gorjan me je povabil, da bi igral pri godbi. Leta 1957 sem bil sprejet kot pripravnik, leto kasneje pa sem postal član Mengeške godbe, njen član pa sem še sedaj.

Godbo so pred mojim vstopom sestavljali starejši godbeniki. Skupaj z mano pa je v godbo vstopilo več mladih glasbenikov in nato za nami še ena velika skupina mladih. To je omogočila Glasbena šola v Mengšu, ki ima na godbo in njeno delovanje še danes pomemben vpliv. Poleg glasbene šole pa so imeli za obstoj godbe odločilen vpliv in velike zasluge njeni kapelniki in predsedniki.

Delovanje v godbi mi je omogočilo spoznavanje različnih zvrsti glasbe, trde vaje in odmevne nastope, udeležbo na republiških tekmovanjih in tudi nastope v tujini. V naši in tudi z drugimi godbami smo sklepali pristna prijateljstva. Najbolj smo se veselili uspehov na glasbenem področju, kjer smo tudi osebno zelo napredovali. Uspešnost godbe je bila odvisna tudi od strokovnega vodenja. Ko takole ocenjujem za nazaj, so se prav vsi zelo trudili. Vsak od kapelnikov pa je z izborom skladb in njihovim izvajanjem dodal nekaj novega. Tako smo od klasičnega igranja koračnic, igrali še klasične koncertne skladbe prirejene za godbo. Med prvimi smo v naši okolici začeli igrati zabavno glasbo, včasih tudi za spremljavo ansamblov na priljubljeni prireditvi "Pod mengeško marelo" in nato še filmsko glasbo in druge zvrsti.

Seveda so se v delovanju godbe pojavile tudi krize in te so najbolj prizadele vodstvo društva. Sam sem bil trikrat predsednik Mengeške godbe, zato to področje dobro poznam. Obljubiti nastop, potem pa trepetati ali se nas bo zbralo dovolj, ni lahko. No, vendar se to ni zgodilo prevečkrat. Tudi sredstva za delovanje so včasih problematična, a smo do sedaj vedno našli rešitev ob podpori občanov in občine Mengeš.

Godba je dobila svoje prostore z nakupom Kebrove domačije. Na prostoru lesenega gospodarskega poslopja so zgradili vadbeno sobo. Za manjšo zasedbo godbe je bila dovolj velika. Ko se je število godbenikov povečalo, je postala premajhna, zato smo imeli vaje začasno v prostorih Glasbene šole oz. v nekdanji OŠ. Želja po novih, lastnih prostorih je dolgo tlela. Takratno vodstvo KS je prisluhnilo želji godbenikov in gasilcev po lastnem domu. krajani so izglasovali razpisani samoprispevek in 15. septembra 1990 je bil gasilsko-godbeni dom odprt. Od takrat imamo odlične pogoje za kvalitetno igranje in priprave na nastope.

V godbi sem zelo dolgo doživljal same lepe in včasih tudi grenke trenutke, ki se pojavljajo v vsakem društvu kot tudi v osebnem življenju. Vse poteka kot v sinusnem valovanju – vzponi in padci. In kaj je potem največji uspeh naše godbe? Po mojem mnenju je to neprekinjeno 130-letno delovanje in zavedanje, da nas imajo občani radi, kar dokazujejo z množično udeležbo na naših prireditvah."

Marjan Trobec pa je v svojih spominih navedel tudi nekaj zabavnih spominov, sam jih je poimenoval kar takole:

"Nekaj okroglih iz godbe"

Vaje pri g. Mehletu.

Takrat je veliko mladih glasbenikov začelo svojo pot v godbi. Kapelnik Mehle je sredi vaje z močnim udarcem po pultu prekinil izvajanje in se jezil na rogiste: "Ali sploh veste, kaj je rog? Rog je srce godbe!" Pa se je zaslišalo iz trobentarskih vrst: "Že, že, samo to srce je prebolelo že kar nekaj infarktov."

Pogreb v Vrhpolju.

Kapelnik se je nemirno prestopal pred godbenim domom, ker godbenikov kar ni in ni bilo dovolj, zato smo se v Vrhpolje odpravili precej pozno. Kapelnik je povedal, da je pokojnik Franc Novak. Ob prihodu je sprevod že krenil in smo se hitro vključili vanj. Nekaj hiš vstran pa smo videli, da tam leži še en pokojnik. Seveda smo igrali naprej. Po maši se je duhovnik pri grobu poslavljal od drage sestre. To je eden od godbenikov povedal kapelniku in mu dejal, da najbrž nismo pri pravem pogrebu. Kapelnik je zaskrbljeno pogledal in kar na glas vprašal: "Hudiča, kdo bo pa plačal?" P. S. Nerodnost se je uredila, bili smo na pravem pogrebu. Možak, ki ga je povedal kapelnik, je godbo naročil za pogreb svoje sestre.

Gostovanje slavnega skladatelja Bojana Adamiča v Mengšu.

Eno od godbenih vaj je vodil tudi g. Bojan Adamič, slavni skladatelj in dirigent, ki je za godbe aranžiral tudi nekatere nabožne pesmi. če je drugače na vajah kar veliko klepetanja in ropotanja, pa je pri g. Adamiču vladala popolna tišina. Če bi s pulta padel le list, bi bil to že pravi ropot. Na splošno je bil kar zadovoljen, le pri nekem delu je prekinil igranje, nežno pogledal flavtistke in dejal: "Gospodične, prosim igrajte tisto, kar sem napisal in si not ne izmišljajte."

Žal pa je Marjanove poslednje dni na tem svetu zaznamovala globoka žalost ob prerani izgubi njegove prvorojenke Tine. To žalost sem začutil tudi sam med najinimi zadnjimi pogovori ob tej priložnosti, še najbolj slikovito pa jo povzemajo naslednji verzi velikega slovenskega pesnika, Toneta Pavčka:

Ni sol. Je slana solza bolečine,

ki lega čez in čez, čez vse soline.

Vsem žalujočim želim, da bi nam toplina, ki jo je Marjan sicer izžareval, hitro posušila solze bolečine ob njegovi izgubi, vsem svojcem, posebej ženi Francki in hčeri Damjani, pa v imenu mengeških godbenikov in svojem imenu izrekam iskreno sožalje!

Marjan, za vse iskrena hvala in globok poklon! Gregor Žun, predsednik KD Mengeška godba

Besedilo: Gregor Žun in Maja Keržič

Foto: godbeni arhiv