Naša predstava o ljubezni je posledica naše vzgoje in prepričanja, da je nekaj ljubezen. Večinoma gre za prilaščanje živih bitij, kot da so predmeti ali podaljšek našega ega. Gre tudi za sodelovanje v igri moči, ki poteka kot tekma za oblast, zato enkrat podrejamo druge, drugič pa se podrejamo sami. Temu se zmotno pravi »potrpeti« v odnosu. Kadar v odnosu trpimo, zanesljivo vemo, da sodelujemo v igri moči, kjer je zmagovalec en sam: ego, nezavedanje.
Prepričani smo, da je ljubezen treba iskati in najti v drugem, torej izven sebe, da nam jo bo nekdo dal ali jo bomo izsilili od njega. Takšna (kulturno privzgojena) naravnanost je značilna za »ljubezen« iz ega, nikakor pa za ljubezen iz srca in zavedanja.

Brezpogojna ljubezen se odpre v stanju visokega zavedanja. Odpreta jo zmožnost živeti v srcu namesto v glavi in ne igrati prej omenjenih vlog. Zato se je treba osvoboditi lastninjenja, izstopiti iz igre moči, zvišati zavedanje, vase zavestno sejati ljubezen in biti ljubezen.

Predavatelja sta praktično, z vajami, predstavila osnovna orodja zavedanja, ki omogočajo pot do ljubezni kot stanja našega bitja: počivati v srcu; uporabiti stavke osvoboditve od vseh strupov, ki ovirajo ljubezen in zavedanje; sodelovati z glasniki zavedanja.

Osnovno orodje za rast v zavedanju so Učbeniki za tretje tisočletje. Ponotranjiti in živeti je vredno že samo naslednji stavek, v katerem se skriva navodilo, kako sebe odpreti za ljubezen kot stanje bitja:
»Ljubezen je kot filter, ki čisti nesnago strahu, pogube, krivice, krivde, jeze, sovraštva do sebe in drugih. Ljubezen je najmočnejše seme, ki ga moramo zasejati v vsako celico človeštva.«

Besedilo: Alenka Jovanovski v sodelovanju z AIA – Mladinskim centrom Mengeš

Foto: Brane Tomšič