Camino je pot, ki zahteva, da se ji v celoti predaš. Ko si zjutraj oprtaš več kot 10-kilogramski nahrbtnik in ga po več kot 8 ur na dan nosiš več dni zapored, izvleče iz tebe vsak kanček moči. Ko se ti zdi, da se ti po urah in urah samote že rahlo blede, zahteva vso mentalno moč. In ko bi najraje vse pustil in šel domov, se moraš soočiti sam s seboj. Nihče ni rekel, da bo lahko! Pa je vredno?

Camino ni tekmovanje na poti do cilja, camino je pot k sebi. Pokaže ti, kako se soočiti s samim s seboj in svojimi strahovi. Pokaže ti, da za življenje ne potrebuješ veliko. Pokaže ti, da so tvoje meje zgolj črte, prek katerih se vedno nekako da priti. Pokaže ti, kako biti hvaležen za vse, kar si in kar imaš. In predvsem ti vrne zaupanje v življenje — tisto pristno zaupanje, ki pravi: Vse bo v redu, četudi ne veš, kako!

Sem imel kako krizo, sprašujete? Ja, sem, pa ne eno. In pravzaprav so bile vse dobrodošle. Camino namreč ne dovoli nepotrebne prtljage – tako fizične kot mentalne. In kot tak te prisili, da stvari razrešuješ sproti — da puščaš nepotrebno za seboj in tako ne nosiš s seboj ničesar, kar bi te po nepotrebnem obremenjevalo. In tako kmalu puščaš za seboj, ne samo nepotrebne stvari, ampak tudi nepotrebne probleme.

Camino navdušuje že tisočletja in verjetno bo še naprej. Pa ne zato, ker te pripelje peš od točke A do točke B, ampak zato, ker te pripelje k sebi. Ker ti pokaže, kdo v resnici si in česa si sposoben. Ker te preprosto očisti navlake. Vsakomur bi svetoval, da se poda na pot, pa čeprav samo za nekaj dni. Ker — ja, je vredno.

Besedilo in foto: Emil Kos v sodelovanju z AIA – Mladinskim centrom