Kaj so družbeni mehanizmi?

Živimo v svetu, ki ga ne upravljamo mi. Upravljajo ga mehanizmi — sistemi pravil, struktur in tehnologij, ki so videti nevtralni, a niso. Supermarket ni le prodajalna hrane. Je natančno načrtovan prostor, ki vas vodi po določeni poti, vas ustavi pri točno določenih policah, vam ponudi točno določene izdelke po točno določenih cenah — vse to zato, da potrošite več, kot ste nameravali. Niste vi tisti, ki izbirate. Sistem izbira za vas, vi pa mislite, da izbirate svobodno. To je bistvo tega, kar imenujemo družbeni mehanizem — sistem ki deluje skozi vas, ne za vas.

Enako velja za spletne platforme, aplikacije, družbena omrežja. Niso orodja v vaših rokah. So stroji, ki vas uporabljajo kot gorivo. Vaša pozornost, vaš čas, vaši kliki, vaše všečkanje, vaš jok ob videu ob polnoči — vse to so podatki. In ti podatki se prodajajo. Vi niste stranka. Vi ste blago.

Mehanizem deluje preprosto in brutalno hkrati. Platforma — Facebook, TikTok, YouTube, Instagram — vam ponudi storitev zastonj. Ampak nič ni zastonj. Plačate z lastnimi podatki. Platforma zbira vse: kaj gledate, kako dolgo, kdaj se ustavite, kdaj pomaknete naprej, kaj vas razburi, kaj vas razjezi. Algoritem — računalniški program, ki se uči iz vaših odzivov — ugotovi, katera vsebina vas najdlje zadrži na zaslonu. In to vsebino vam pokaže znova in znova. Ne zato ker je dobra za vas. Ker je dobra za
oglaševalce, ki plačajo platformi. Jeza, strah, ogorčenje — te čustvene vsebine ustvarijo petkrat večji odziv kot umirjena, razumna vsebina. Algoritem to ve. In to izkorišča. Niste vi tisti, ki se odločate kaj boste gledali. Algoritem se odloči za vas — in vi sledite, prepričani da ste svobodni.

Algoritem ni skrivnosten. Je preprost in brutalen hkrati. Je matematični recept — zaporedje ukazov — ki se uči iz vašega vedenja. Vsak vaš klik, vsaka sekunda pogleda, vsak ponovni obisk, vsaka všečkana vsebina — vse to je podatek. Algoritem te podatke zbira, razvršča in računa: kaj vas bo naslednjič najdlje zadržalo na zaslonu. Ne zanima ga, ali je vsebina resnična. Ne zanima ga, ali vam škodi. Zanima ga ena sama stvar —
vaša pozornost. In za to pozornost tekmuje vsaka platforma na svetu.
Paul Virilio je opozarjal, da izum vsake tehnologije hkrati izumi njeno nesrečo. Izumili smo internet — in hkrati izumili algoritmično manipulacijo. Izumili smo družbena omrežja — in hkrati izumili industrijo pozornosti, ki se hrani z našim časom, čustvi in zasebnostjo. Nesreča ni bila naključna. Bila je vgrajena že v samo logiko sistema. In prav v tem je jedro tihe oblasti — ne potrebuje vaše privolitve. Potrebuje samo vašo prisotnost. Ko odpreš aplikacijo — si že znotraj. Ko zapreš telefon — algoritem čaka. Uči se. Izboljšuje. Jutri bo še natančnejši.

Če se za trenutek oddaljimo od laserske natančnosti algoritma — vstopimo v tiho sobo. Napol temno. Zunaj se sliši trušč, promet, oddaljeni glasovi otrok, veter ali dež. Morda zgolj tiho brnenje računalnika. Sedimo. Čakamo. Na kaj? Da kdo pride? Da se kaj zgodi?

Tisti, ki so se zavedeli — ki berejo nevidne znake, ki vidijo kako sistem deluje — so pogosto prav tu. V tresavici. V stiski. V anksioznosti, ki se sprašuje ali je sploh vredno vedeti. Ker vedenje boli. Ker je lažje ne vedeti.
In res — nevednost ima svojo ceno, ampak ima tudi svojo tolažbo. Nevedni posameznik se spokojno sprehaja po ulicah. Kupuje, pije kavo, hodi k maši, se krega doma. Sistem deluje skozi njega — in on tega ne čuti. Je zadovoljen. Je poraben. Je točno to, kar sistem potrebuje.

Nekje od daleč pa nas gleda Neo.

Besedilo: Rok Matić

Foto: Jovan Crnjanski