Zlatomašnik Ivan Povšnar, župnik v župniji Vrhpolje pri Moravčah ter duhovni pomočnik v župnijah Brdo in Zlato Polje, je v brošuri z naslovom Zahvalna brošura ob zlati maši z besedami opisal svoje življenje od začetka in vse do slovesnosti zlate maše.

Najprej je navedel vzroke zakaj se je odločil pripraviti oziroma spisati brošuro ter zahvalo Bogu, da mu daje in mu bo še dajal moč, da bi ne le pol stoletja ampak še naprej zvesto opravljal duhovniške službe. Brošura je tudi v zahvala mami Vidi in očetu Ivanu za dar življenja, obenem je zahvala vsem njegovim nekdanjim in sedanjim župljanom in vsem, ki jih je v času službovanja srečeval in jih bo še srečeval ter so ga sprejeli za svojega, da je mogel delovati v težki in zahtevni službi v toliko župnijah, cerkvah in krajih v različnih zahtevnih delih in nalogah, ki jih nalaga duhovniška služba. Ne le evharistija, ampak tudi verouk, različne skupine, ter nenazadnje skrb tako za župnijo kot za sakralno dediščino terjajo celega človeka.

Namen izdaje brošure je tudi hvaležnost Bogu in ljudem in življenjska modrost, da slabotni človek zmore opravljati tudi težke naloge, če ga podpira Bog in mu pri tem pomagajo ljudje. Ob tem velja prebrati misli preproste ženice, njegove mame, ki mu je na začetku njegove duhovniške službe napisala sledeči citat; "Mnogo molim za tebe, naj te Bog podpira v tvojem svetem poklicu. Če ti je breme pretežko, misli na druge....Če ti hodiš počasneje se oni ustavijo. Če ti oslabiš, oni odnehajo. Če ti sedež, oni ležejo. Če ti dvomiš, oni obupujejo. Če ti kritiziraš, oni rušijo. Četi korakaš na čelu, te bodo oni prehiteli. Če žrtvuješ roko, bodo oni dali kožo. Če ti moliš, tedaj bodo oni postali svetniki." Ob tem ne smemo pozabiti zlatomašnikovega novega mašnega gesla, ki se glasi: Neprenehoma bom slavil tvoje ime in prepeval zahvalne pesmi. Moja prošnja je bila uslišana. Otel si me iz težkih okoliščin. Zato se ti bom zahvaljeval in te hvalil, slavil bom Gospodovo ime (Sir 51,10-12).

Slovesnost se je v nedeljo začela z svečanim vhodom zlatomašnika ob spremstvu ministrantov, bander, sorodnikov, gasilcev in zlatomašnega pridigarja v cerkev svetega Petra in Pavla v Vrhpolju, ob znani pesmi Zlatomašnik bod pozdravljen.

Nadaljevala s pozdravnim nagovorom Ane in Aleša ter nato z branjem beril, ki sta jih prebrali nečakinji Petra in Tanja. Evangelij je tokrat zapel stalni diakon Alojzij Štefan, prošnje sta prebrala bogoslovca Luka in Gregor. Petje cerkvenega zbora je poleg orgel polepšal še zvok violine, svoje je k slovesnosti dodal še kvintet trobil Godbe Lukovica. Sicer se je slovesne zlate maše udeležilo kar nekaj faranov in farank ter duhovnik Gregor Luštrek iz Brda. Zlatomašni pridigar prof. dr Anton Štrukelj se je v nagovoru naslonil na besede svete matere Tereze, svetega Janeza Vienneya ter svetega Janeza Pavla II. Ob tem smo slišali tudi  »Duhovništvo je ljubezen Jezusovega Srca. Duhovnika bomo razumeli šele v večnosti. Če bi zdaj razumeli veličino duhovništva, bi umrli – ne od groze, ampak od sreče!« Res, duhovništvo je dar in skrivnost, kakor je zapisal sv. Janez Pavel II. ob svoji zlati maši. Danes, ob zlati maši g. Ivana Povšnarja, se Bogu zahvaljujemo za dar in skrivnost duhovništva. Naš slavljenec nam je pripravil jedrnat in pregleden opis svoje življenjske poti in vseh postaj duhovniškega delovanja. Iz jubilejne brošure žarijo zlatomašnikova vera, upanje in ljubezen, njegovo globoko molitveno življenje v povezanosti z Bogom in Marijo, njegova zahvala in hvaležnost Bogu, Mariji in ljudem. 

Naš cenjeni jubilant je v pol stoletnem služenju Bogu in Cerkvi deloval v 13 župnijah, ki skupaj s podružnicami štejejo 51 cerkva. A to ni preteklost. Tudi zdaj je dodatno duhovni pomočnik na Brdu pri Lukovici, na Zlatem polju, v Češnjicah, zadnja štiri leta pa še v Moravčah in Pečah. Še kakšen drobec iz današnjih mašnih beril in evangelij in na koncu še malo za razvedrilo tole zgodbo, ki je nastala mogoče tudi na dekanijskih konferencah: Trije duhovniki so se pogovarjali o velikosti svojih cerkva in prvi je dejal, da je njihova tako velika, da mora mežnar s konjem iti na kor povedat, da je župnik dejal Gospod z vami. Drugi je dejal, da je njihova večna luč tako mogočna, da mežnar s čolnom hodi taft prižigat. Tretji nekaj časa premišljuje, a onadva ga zbadata, če je ostal brez besed in nato on reče, ko pri nas pri vhodnih vratih sprejmemo novomašnika, ko ta pride do oltarja je že zlatomašnik.

In ker so na koncu oznanila je tokrat tudi zlatomašnik prebral dekret nadškofa, ki pravi, da morajo biti vsi, ki so bili pri zlati maši dobro postreženi tako s sladkimi dobrotami kot s pijačo ter obenem dodal, da vse kar se na zlato mašo zaužije ne gre na kile. Preden smo stisnili zlatomašniku roko je sledila še zahvala in čestitka faranov in farank ter predaja slike domače cerkve in novega mašnega plašča. Sledila je zahvalna pesem, nato pa darovanje oziroma ofer in odrasli so poleg podobice prejel še brošuro, otroci pa le podobico v spomin na dogodek, ki ga ne doživiš prav pogosto. Ob tem velja zapisati, da je bilo v času njegovega šolanja v bogoslovju veliko več bogoslovcev kot sedaj, saj je bilo tisto leto kar 59 novomašnikov. Prav ste prebrali devetinpetdeset jih je bilo posvečenih 29. junija 1975 leta.

Seveda ne smem pozabiti, da so za lepoto slovesnosti poskrbeli pritrkovalci, da je svoje dodala krasilka, fantje in možje, ki so postavili mlaje in transparente, čistilci cerkve, župnišča in okolice, da je bilo slišati angelsko petje ob spremljavi orgel in violine in, da je kvintet trobil Godbe Lukovica slovesnost še polepšal. Ampak kar tako hitro iz cerkve tudi tokrat ni šlo, saj se je bilo potrebno fotografirati s pevci, gasilci, trobilci in še pa še in med tem so zunaj stregli sladke in slane dobrote ter pijačo. Ne vem, ali so godbeniki iz Lukovice, ali kdo drug pripeljali pivo Rokovnjač, ki se je tokrat točilo pred cerkvijo in je bilo še kako dobrodošlo na tokrat toplo, če ne celo vročo nedeljsko dopoldne, ki se je počasi prevesilo preko poldne in povabljeni gostje so se odpravili v gostišče Frfrav, kjer jih je čakalo kosilo.

Uvodne pozdravne besede in molitev so v gostišču pripadale župniku iz Moravč Kancijanu Čižmanu, do besede je po kosilu prišel tudi župan Občine Moravče dr. Milan Balažic, ki se je udeležil tudi zlate maše. Po kosilu so za spomin na zlato mašo nastale še številne skupinske fotografije, ki bodo našle svoje častno mesto pri mnogih gostih in, ki bodo lep spomin na slovesnost, ki je ne doživimo prav pogosto.

DJD