Poleg krsta in evharistije, zakrament birme sestavlja celoto "zakramentov uvajanja v krščanstvo", katerih enoto je treba ohranjati. Torej  je prejem tega zakramenta potreben za dopolnitev krstne milosti (prim. BI, Pred. nav. 1). Zakrament birme namreč tiste, ki so krščeni "popolneje zveže s Cerkvijo, jih obogati s posebno močjo Svetega Duha in jim tako nalaga strožjo dolžnost, da kot resnične Kristusove priče hkrati z besedo in z dejanjem razširjajo in branijo vero" (C 11; prim. BI, Pred. nav. 2). Zato bi zakrament svete birme  lahko imenovali tudi »krščanska polnoletnost«. Saj zaključuje zakramente uvajanja v krščanstvo, kar pomeni, da je krščenec z zakramentom svete birme v polnosti vključen v lokalno župnijsko skupnost in da je pripravljen odgovorno živeti krščansko življenje. Da je to res nam je v nagovoru spregovoril tudi birmovalec, ki je dejal: Birma je praznik Svetega Duha, male binkošti kajti vsi , ki smo ta zakrament še prejeli vemo, da  nam je  Sveti Duh v življenju ničkolikokrat  pomagal, čeprav se tega nismo zavedali . Pomembno je ,da  vi birmanci  odprete svoja srca za ta veliki dar , ki se ne bo poznal kar takoj, ampak bodo iz tega daru zrasli sadovi ,čim bolj boste odprti za njegovo  delovanje. In kaj je tista odprtost, ki je potrebna na začetku  bogoslužja, da se zavedamo , da smo le ubogi  ljudje, da smo slabotni , da bi radi vsi delali dobro , da bi naredili čim več dobrega, a nam velikokrat ne uspe, saj tudi ritem življenja  onemogoča  tiste prave odnose , ki so potrebni. Božja beseda nam na današnji dan spregovori o tem kako pomembno je, da je nedelja, nedelja, da ima res tisto težo , ki jo po Božjem načrtu človek potrebuje, zato, da more  potem tudi delo pravilno opravljati. Spregovoril nam je še  o Cerkvi po svetu , ki naj bo sol zemlje in luč sveta , ki naj v ta svet prinaša upanje in Veselje do življenja. Sledil je obred svete birme in nato še evharistija med katero je prepeval mešani cerkveni zbor domače župnije. Na koncu so sledile še zahvale najprej birmovalcu in nato domačemu župniku Antonu Potokarju, ki je mlade vseskozi spremljal na njihovi  duhovni rasti začenši od prvih korakov, ko jih je prav on prišel iskat v šolo in potem peljal tudi nazaj. Seveda pri zahvali niso mogli mimo dejstev, da so mu v vseh teh letih naredili tudi nekaj sivih las, a da so kljub temu še vedno čutijo njegovo skrb za njihovo duhovno rast. Po sveti maši med katero smo se spomnili tudi pokojnega farana Živka Burje se je msgr Alojz Uran srečal v župnišču še z člani ŽPS in pevskega zbora.  Vzdušje na srečanju je bilo prav očetovsko , najprej o utripu v župniji, nato  z pesmijo in prigodami, ki so se nabrale preko let službovanja in kaj kmalu  bi celo na kosilo zamudil ,tako ,da smo se morali kaj hitro posloviti od dobrot na mizah v župnišču in se odpraviti na kosilo, vsak na svojo stran seveda.