Če se ozremo nazaj v zgodovino zasledimo, da  so bile svetoletne cerkve in sveta vrata samo v rimskih bazilikah, zato je bilo romanje v svetoletne cerkve poseben dogodek. Sveto letne cerkve, smo v preteklostih že imeli tudi po krajevnih cerkvah, v praznovanju jubileja usmiljenja, pa nam je sveti oče Frančišek odprl tudi svetoletna vrata, a   ne samo v rimskih bazilikah, ampak tudi v vsaki stolnici in drugih pomembnih cerkvah. Zato smo letos še posebej nagovorjeni in povabljeni na tako romanje, ko imamo svetoletna vrata skoraj »na pragu naših domov«. To romanje naj  v nas prebudi in poglobi odprtost za vse božje darove svetega leta usmiljenja in nas hkrati nauči, da bomo tudi sami znali biti usmiljeni. S temi besedami je povabil župnijski upravitelj Jožef Lap farane tako iz farnega središča  na  Brdu kakor Zlatem Polju, da se romanja v ljubljansko stolnico svetega Miklavža udeležijo v čim večjem številu. In smo se odpravili eni v zgodnjih jutranjih urah peš, drugi z avtobusi, spet  tretji z osebnimi vozili v kakor pravijo zeleno Ljubljano. Kar 40 se jih je odzvalo romarskemu klicu in pot do Ljubljane prepešačili. Ob prihodu v Ljubljano smo se zbrali na dvorišču kapiteljske hiše na Cirili Metodovem trgu 7, to je nasproti stolnice, kjer smo opravili uvodno spokorno bogoslužje in se pripravili za vhodno procesijo skozi svetoletna vrata ljubljanske stolnice. Ob tem smo spoznali še sostanovalce kapiteljske hiše tudi nekdanjega duhovnega pomočnika Petra Kvaternika. Po svečanem vhodu v stolnico skozi stoletna vrata smo imeli  molitveno uro božjega usmiljenja, ki so jo pripravili animatorji  nato pa je sledila  romarska sveta maša. Med sveto mašo smo poleg  značilnosti  stolnice zgrajeni  leta 1707  slišali še priliko o farizeju in cestninarju. In se na koncu spraševali kdo je šel opravičen na dom. mašni pridigar Jožef Lap, ki je tokrat vodil somaševanje ob Ivanu Povšnarju in Jakobu Barleti je izrazil še željo, da naj se to romanje pozna v našem vsakdanjem  življenju med lepimi griči in se  posebno zahvalil še tistim, ki so to romanje vzeli resno in romarsko pot prehodili peš.  Po končanem bogoslužju v stolnici, smo se ponovno zbrali na dvorišču kapiteljske hiše, kjer je potekalo  prijateljsko in družabno srečanje.