A vendar se še prav dobro spomnim, kako zanimivo je bilo prileteti v kuhinjo z šibo in začeti udrihati sem ter tja največkrat tudi v škodo, nekaj pa je le padlo na pravo mesto. Niko Kuret ugotavlja, da je razlaga, da otroci s tepežkanjem vsaj enkrat na leto povrnejo udarce, ki so jih bili deležni sami, preveč preprosta. Raziskovanje šege, ki so jo po Slovenskem različno imenovali pametiva, šapavci, otepovci ..., namreč razkriva, da na ta dan šibe niso zavihteli predvsem otroci, ampak fantje in možje, udarci pa so padali po dekletih in mladih ženah, menda celo krepko – »tako, da so bile 'žrtve' kar lisaste«. Še v sedemdesetih letih je bojda kakšno dekle po tepežnem dnevu hodilo naokrog vse marogasto – z dobrim namenom, kakopak.Reš'te se, reš'te se ali Šip, šap, šip, šap se je ponavadi zaslišalo, preden je zapela šiba, in tisti, ki jih je dobil, je moral seči v žep ali shrambo in tepežkarje obdarovati. V današnjih dneh na praznik svete družine ni več tepeškanja, ostal pa je še blagoslov otrok. tega se udeleži na nedeljsko popoldne v cerkvi Marije Vnebovzete precejšnje število otrok. Nekatere prineso še starši, drugi pridejo že sami in , to ne le iz domače fare,  a na tepeškanje se tisti dan le še redko kdo spomni..