Naša sovaščanka mojca z družino je bila zadovoljna s pohodom in pravi, de je bil že sam začetek poti strm, zasnežen in vetroven ter je obetal kar zahteven vzpon. Do vrha nam je na dveh izpostavljenih delih poti adrenalin kar pošteno delal, še posebej na delu, kjer si moral po klinih in jeklenici splezati čez skale skozi »okno« na pot proti vetrovnemu vrhu. Vendar je s tovariško pomočjo in prijazno besedo izkušenih planincev društva vse potekalo gladko. Tudi hčerka, osnovnošolka je pogumno prečkala vse ovire. Na vrhu smo se seveda vsi zasluženo vpisali v knjigo in požigosali planinske izkaznice. Pot navzdol je nato potekala mirnejše in v prijetnem vzdušju, klepetu in pa seveda s postankom z malico.

Znana je tudi legenda  o Krvavici, ki pravi: "Nad Št. Jurijem ob Taboru je Ojstrica in za njo Krvavica. Tam so vrgli Veroniko Deseniško preko skal. Branila se je, ali ni ji pomagalo. Zato pa še dandanašnjih dni hodi ob mesečnih nočeh na skale sedet. Po njeni nemili usodi se tista gora imenuje Krvavica".

Prijetno sobotno druženje se je kar prehitro končalo, zato se že veselimo naslednjega pohoda, pravi Mojca in vabi še ostale vaščane in okoličane.