Prišel je težko pričakovan čas za mnoge učence in učenke, prišle so namreč krompirjeve počitnice. Ne vem sicer, od kod to ime, a zagotovo vem, da se v tem času nič več ne pobira krompirja, če je še tako pozna vrsta. Sicer ne bi bilo slabo, da bi ga pobirali med počitnicami, da bi vsaj otroci, vsaj tisti, ki so ostali doma, tisti v mestih so odšli v južne kraje, ne bili predolgo pred takšnimi in drugačnimi ekrančki.

Če so enim počitnice v veselje, so za druge skrb, kako jih preživeti. Poleg iger, ki so se jih igrali otroci iz ulice, so se en dan zbrali in uživali v prav zanimivem delu. Odločili so se, da bodo ličkali koruzo in so jo. Starejši so pomagali, sicer pri vezanju in kasneje pri postavljanju v štante, da se bo posušila, otroci pa so postorili vse ostalo. Še sreča, da jim je bilo naklonjeno tudi vreme, da ni deževalo, da so delo lahko opravili na bližnjem  travniku. Za seboj so lepo pospravili in pravi užitek jih je bil gledati in ker se marljivost nagradi je prišla tudi pijača in nekaj sladkega.

In kaj so tokrat odnesli od ličkanja? Poleg druženja so spoznali, da delo kmetov le ni tako lahko in, da je potrebno zato, da bo živina dobila hrano, pljuniti v roke in marsikaj postoriti. Sicer so s tem ohranili tudi zanimiv običaj, ki je bil pogost na kmetijah in kjer se je med delom tudi pelo, le namesto steklenice žganega je bila tokrat v kupu koruze skrita vrečka bombonov.

In, če jih vprašaš, ali so bile krompirjeve počitnice dolgočasne vsi na en glas rečejo, da ne, da se je ful dogajalo.

DJD