Ko skoraj pozabimo na  znani gesli »Moj dar Boga slavi – za vse prevožene poti in Z veseljem darujem – življenja rešujem« se ju ponovno spomnimo prav na  god sv. Krištofa, ko se vsako leto zahvaljujemo za vozila in druga prevozna sredstva, ki nam omogočajo mobilnost in obenem za vse srečno prevožene kilometre, ter z zaupanjem prosimo blagoslova na naše cestne in življenjske poti. Ob tem ne pozabimo naših misijonarjev, ki prav tako potrebujejo vozila in delovne stroje, da bi lažje vršili svoje poslanstvo. Tako smo tudi letos velikodušno v zahvalo za srečno prevožene kilometre radi namenili svoj dar za nakup misijonskih vozil z pomočjo MIVE Slovenija. Tokrat je v svojem nagovoru pri sveti maši župnik Anton Potokar poleg ostalega  omenil še koliko je bilo v preteklem letu z Pomočjo MIVE Slovenija darovanih prevoznih sredstev. Kar 31-tim misijonskim postajam je v preteklem letu Miva Slovenija z našo pomočjo  uresničila 34 projektov: 16 avtomobilov, 9 motornih koles, 3 kombiji, 2 čolna, 1 ambulantno vozilo, 1 delovni stroji, 1 avtobus in 1 radijska postaja v skupni vrednosti 572.805,60 €.  Poleg tega je v svojem nagovoru spregovoril o svetem Krištofu, ki se je zavedal, da služi najvišjemu Gospodu takrat, ko pomaga ljudem. Za priprošnjika so ga ljudje v preteklosti izbrali zato, ker so želeli zaradi njegovih zaslug priti do božjega blagoslova in ker so hoteli ravno na življenjskih poteh postati »Kristonosci«, tako kot je to bil on. Ob tem pa omenil še naše obnašanje v prometu, in prometno kulturo. In ravno Krištofova nedelja je priložnost, da razmislimo o svojem ravnanju v prometu. Evangelist Luka nam v 6 7 evangeliju (11,1-13) poroča, da so apostoli prosili Jezusa, da naj jih nauči moliti. Z veseljem jim je svetoval: »Kadar molite, recite: 'Oče, posvečeno bodi tvoje ime' …« In mi, kaj delamo s tem imenom, kadar smo v svojem vozilu? Ga izgovarjamo v jezi ali s spoštovanjem? Je naša vožnja, tako kot so včasih dejali: 'v božjem imenu'? Jezus pravi naprej: »Pridi tvoje kraljestvo …« Kateremu kraljestvu pa mi pripadamo, kadar se vozimo? Ali tako izgleda Božje kraljestvo? Kaj rečejo ljudje: »Ta pa vozi kot Elija« ali pa: »Ta pa leze kakor polž.« Ali je v našem avtu božje kraljestvo, ali ga podarjamo po poti tistim, ki so z nami v avtu, ali ga prinašamo tja, kamor smo se namenili? Kako prijetno bo zvečer, ko se bomo po delu ali izletu doma spogledali in z nasmehom dejali: »Lepo je bilo!« In Jezus dalje: »Daj nam naš vsakdanji kruh, ki ga potrebujemo.« Prevozna sredstva potrebujemo kot vsakdanji kruh. Smo Bogu hvaležni, da imamo avto, da se lahko vozimo, da se srečno vozimo, da smo se brez nevarnosti in poškodb vrnili domov? In Jezus še naprej: »In ne vpelji nas v skušnjavo.« In kako se mi obnašamo? Ali ne silimo druge v skušnjavo, da bi bili z nami konkurenti v spretnosti, divjanju in še kaj? Krištofova nedelja, ta dan vozil, prometa in voznikov, je priložnost, da se ustavimo, umirimo, vrnemo umirjenost na naše ceste, namesto tekmovalnosti prinesemo sodelovanje. In kar ni nepomembno: varnosti dodajmo tudi svoj delež ter bodimo hvaležni, da nismo prišli v kritične situacije. Prav tako pa omogočajmo tudi drugim, da bodo gibljivi, da bodo deležni blagoslova prevoznih sredstev – pa četudi so na drugem koncu sveta – naši bratje so! Pred blagoslovom vozil pred cerkvijo  smo prisluhnili še šoferjevi molitvi in prošnjam za varno in srečno vožnjo. Vozila so blagoslovljena, kar pa še ne pomeni, da si zato v prometu lahko privoščimo marsikaj, saj Jezus pravi:"  Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" jaz pa dodajam:"Tudi počasi se daleč pride".