Še bolje od svetega Valentina do Marije je tokrat vodila pot pevce moškega pevskega zbora Janko Kersnik iz Lukovice skupaj z solistkama Urško Pavli in Marto Zabret, ko so se na sončno soboto 4. junija odpravili proti Primorski. Poleg pevcev so bile še boljše polovice in  prijatelji, da smo napolnili avtobus. Namesto na morje smo tokrat zavili proti Vipavski dolini in se v čudovitem mestecu Vipava ustavili na prvem okrepčilu v obliki kavice in sladoleda. Pot nas naprej vodi proti Sveti gori nad Gorico in neuspešno poskušamo v deželi češenj kupiti nekaj sladkih sadežev .Vse tako kaže, da so domače zaloge pošle, iz Italije pa pridejo šele naslednji dan. Kaj kmalu smo na vrhu na čudovitem romarskem kraju, ki počasi dobiva podobo središča, saj se vedno bolj širi in duhovno krepi. Po krajšem predahu se odpravimo na raziskovanje okolice in tako pridemo do mladinskega centra Tau , ter do romarskega doma, ki dobiva počasi pravo podobo. Tisti najbolj zagnani  se odpravijo celo do kipa sv. Frančiška od koder je lep razgled, pevci pa na vaje na kor. Je potrebno pred sveto mašo imeti  še malce vaje in tudi zborovodja Igor Velepič je že prišel z Primorske strani. Vaja je končana, ostane še ravno toliko časa, da se preoblečejo in pražnje napravljeni pravočasno pridejo na kor, še prej pa prisluhnejo petju zvonov, saj so tokrat prišli pritrkovalci iz Kanala. Ker je bila sobota dan pred praznovanjem  KRONANCE, spomina na dan ko je bila okronana  milostna podoba in letos mineva že 299 let je bila sveta maša še posebno slovesna. Da je ta dan res slovesen priča tudi dejstvo, da je sveto mašo daroval  koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak. Slednji je v svojem nagovoru spregovoril o vlogi Marije in o prijaznem ozračju v romarskih središčih, da vedno radi prihajamo nazaj in se Mariji priporočamo in tudi zahvaljujemo. Po končani sveti maši smo skupaj z Marijino podobo in svečkami poromali po Sveti gori in vmes veselo prepevali. Tu se je pokazalo, da žene še kako  prav pridejo, saj so s svojimi glasovi  pripomogle k lepemu ljudskemu petju. Na koncu smo zapeli še litanije, a se z njimi slovesnost ni končala, saj so izpostavili Najsvetejše za celonočno molitveno bdenje. Mi pa smo jo počasi mahnili proti bližnjemu gostišču, kjer nas je čakalo okrepčilo in ker je bil med nami tudi škof Jurij so mu fantje zapeli še Žabe in se v zaključnem delu malce zmotili, a napako takoj popravili. A je škof Jurij dejal, da tako kakor so zapeli prvič je bolj prav, saj še ni slišal, da bi žabe tako ubrano končale reganje. Kljub prijetnemu vzdušju se je bilo potrebno posloviti od Marije Svetogorske in prijateljev iz Svete gore in oditi proti domu z obljubo, da se še vrnemo.