Simona Kermavnar

Med Logatcem (mansio Longatico) in vojaško trdnjavo Ad Pirum (Hrušica) je skozi Kalce približno tam, kjer teče še danes, tekla akvilejska cesta, ki je povezovala Akvilejo, današnji Oglej v Italiji, in Emono, današnjo Ljubljano. Območje je bogato z antičnimi ostalinami, zlasti z ruševinami poznoantičnega obrambnega sistema, im. Claustra Alpium Iuliarum, zgrajenega med 3. in 5. stoletjem za zaščito vzhodnih meja rimskega cesarstva. Obzidje trdnjave Ad Pirum je vzbudilo pozornost že zgodovinarju jezuitu Janezu Ludviku Schönlebnu (*1618 †1681), ki ga omenja v svojem najpomembnejšem zgodovinskem delu Carniolia antiqua et nova (1681) (op. 1) njegov nečak, kronist in pravnik Janez Gregor Dolničar (Thalnitscher von Thalberg; *1655 †1719), pa omenja najdbo rimskega miljnika na Hrušici, o čemer bo tekla beseda v nadaljevanju. Schönleben je tudi dokazal obstoj Emone na mestu Ljubljane, njeno ustanovitev pa pripisal Jazonu in argonavtom (op. 2). Približno 6 km od Hrušice v smeri proti Logatcu je stala manjša utrdba Lanišče, od katere je ohranjen celoten tloris, njeno obzidje pa je rekonstruirano. Ostanki Julijske alpske obrambne pregrade so največji rimskodobni spomenik v Sloveniji.

Zgodnjesrednjeveško obdobje na Hrušici je slabo poznano. Med 12. in 14. stoletjem je bila v opuščeni trdnjavi zgrajena cerkev sv. Jedrti (svetnica je mdr. zavetnica popotnikov), od katere so se ohranili temelji. Na bakrorezu v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (1689) je upodobljena poleg poštne postaje, pred cerkvijo pa se lepo vidi del rimskega stolpa, ki je branil vhod v trdnjavo (op. 3).

V srednjem veku stara rimska cesta v Vipavsko dolino, ki je vodila čez neposeljena območja Hrušice, menda ni bila več v uporabi, verjetno zaradi težavnega vzdrževanja na hribovitem in gozdnatem terenu ter zaradi neugodnih vremenskih razmer. Del prometa se je iz Logatca oziroma Ajdovščine verjetno namesto čez Hrušico že v pozni antiki vse pogosteje usmerjal po stari rimski cesti na Planino in v Razdrto. Ta smer se je kasneje v srednjem veku razvila v glavno tranzitno prometnico čez slovensko ozemlje (op. 4). Kljub vsemu pa pot čez Hrušico ni bila povsem opuščena, saj je bila najhitrejša povezava med Ljubljano in Gorico; po njej so v drugi polovici 16. stoletja med mestoma vzpostavili redno poštno zvezo. Negostoljubnost pokrajine in nevarnosti, ki so prežale na potnike, je konec 17. stoletja slikovito opisal Valvasor: »… Tod od Vrhnike proti Gorici gre pošta s konji po kopnem po cesti preko Hrušice. Tam je pot nadvse kamnita, pa tudi zelo dolgočasna, saj poteka ali bolje rečeno šepa in se vleče skozi same divjine…« (op. 5).

Valvasorjev opis je očitno za malenkost prehitel obnovo ceste, ki je potekala leta 1688. Janez Gregor Dolničar je v življenjepisu ustanovnika Dizmove bratovščine, to je plemiške družbe sv. Dizme (Societas unitorum ali Akademija združenih), v njeni spominski knjigi (op. 6) zapisal, da je takrat to cesto popravil upravitelj idrijskega rudnika živega srebra Wolf Sigmund pl. Künpach, in sicer »na najčudovitejši način […], tako da se dà zdaj udobno prevoziti z vozom«, ter ob tej priliki našel tudi miljnik iz časa cesarja Trajana (op. 7). Sodeč po opisu k jožefinskemu zemljevidu (1763–1787), je bila cesta čez slabih sto let ponovno zapuščena: »Tu skozi poteka napol opuščena deželna cesta iz Gorice proti Ljubljani, ki se v Logatcu združi s komercialno cesto in je za nekaj ur krajša od tiste preko Vipave, Razdrtega in Postojne. Ker je skoraj povsod speljana skozi veliki gozd Hrušica in ker ob poti ni nobenih vasi, se zaradi nevarnosti ne uporablja veliko. Široka je 3 do 4 sežnje in zaradi opuščanja slaba.« (op. 8).
Leta 1688 na pobudo upravitelja idrijskega rudnika Volfa Sigmunda (op. 9) pl. Künpacha (zapis priimka tudi Khinnpach, Khuunpach, Kuunpack, Kynpach (op. 10) ustanovljena plemiška družba sv. Dizme je bila sicer necerkvena bratovščina, ki pa je imela predvsem verski značaj: pod patronatom svojega zavetnika sv. Dizme je sprejemala in povezovala plemiče, nosilce akademskih naslovov in pomembne funkcionarje v pripravi na srečno smrt, v molitvi in darovanju maš za pokojne člane, pa tudi v posnemanju njihovih kreposti (op. 11). Ko je namreč Künpach leta 1684 – ta podatek je navedel Dolničar v Künpachovi biografiji (Vita) v Spominski knjigi, saj ga je seveda tudi osebno poznal; zapis je povzel tudi Marijan Smolik (1684/85) – prišel v Idrijo, je bil tam rudniški sodnik Franz Jakob pl. Erberg, v Spominski knjigi imenovan s članskim imenom der Erste. Ta je kot kranjski domačin najbrž poskrbel, da je Künpachova ideja navdušila še druge plemiče. Kot je utemeljeno sklepal Smolik, jima je nenehna bližina smrtne nevarnosti v rudniku navdihnila misel, da bi se člani družbe priporočali sv. Dizmu za srečno smrt (op. 12) – skesani in spreobrnjeni desni razbojnik Dizma je namreč tudi priprošnjik za srečno oziroma dobro smrt. Drugi pisci kot leto prevzema vodenja rudnika navajajo 1682 (op. 13).

Dne 3. junija 1688 je bila v Ljubljani Dizmova družba dejansko ustanovljena in izbrano je bilo njeno vodstvo: poleg predstojnika Künpacha so imenovali Franca Jakoba Erberga za njegovega namestnika in Janeza Gregorja Dolničarja za tajnika (op. 14). Že takoj so sprejeli odločitev o spominski knjigi plemiške družbe: predstojnik in njegov namestnik sta se ponudila, da bosta iz lastnih sredstev priskrbela primerno izdelano knjigo, v kateri bo zapisan statut družbe in kamor se bodo vpisovali njeni člani (op. 15). Pomenljiv je tudi podatek, da so o knjigi od vsega začetka razmišljali velikopotezno, torej da bo velikega formata z žametnimi platnicami itd. Rezultat je najpomembnejši in najrazkošnejši iluminirani rokopis slovenskega baroka. Knjiga je nastajala 113 let (1688–1801) in v njenem ilustrativnem delu je sodelovalo več slikarjev (op. 16). Izvirnik je hranjen v Arhivu Republike Slovenije, leta 2001 pa je v okviru Fundacije Janeza Vajkarda Valvasorja izšel faksimile ob spremljavi dveh študijskih knjig. V prvem zvezku so transkripcija in prevod celotnega besedila spominske knjige ter gradiva, ki so neposredno povezana z njenim nastankom in delovanjem plemiške družbe. Tajnik je moral za vsakega umrlega člana napisati življenjepis, a le prvi tajnik, torej Janez Gregor Dolničar, je vzorno skrbel za vpise biografij (op. 17). V prvi knjigi je tudi knjižica-šematizem Dizmove družbe (Disma-Philogia) iz 1708; (op. 18) na petem listu lahko preberemo o začetku in namenu družbe (op. 19). V drugem zvezku Spominske knjige so razprave (op. 20).

Člani Dizmove bratovščine so delovali v prid Ljubljane in dežele Kranjske na vseh področjih znanosti in umetnosti. Prav v tem je Družba postala predhodnica leta 1693 na pobudo Janeza Gregorja Dolničarja ustanovljene ljubljanske družbe učenjakov (Academiae Operosorum/ Akademije delovnih), in sicer po vzoru sočasnih, predvsem italijanskih akademij (op. 21). Njen prvi predsednik je postal stolni prošt Janez Krstnik Prešeren, tajnik pa zopet sam Dolničar. Akademija je bila posebej pomembna za razvoj likovne umetnosti. Brata Janez Gregor in generalni vikar in stolni dekan Janez Anton Dolničar sta bila glavna pobudnika za zidavo ljubljanske stolnice (arh. Andrea Pozzo; posvečena 1707). Operozi so likovno umetnost načrtno usmerjali k italijanskemu zrelemu baroku in Ljubljana je postala umetniško središče. V mesto so privabili Giulia Quaglia, utemeljitelja iluzionističnega slikarstva na Kranjskem, na njihovo pobudo je bila ustanovljena prva javna študijska knjižnica v Ljubljani, sedaj Semeniška knjižnica (1701). Ob operozih je v Ljubljani in na Kranjskem dosegla kulturna klima evropsko raven (op. 22).

Dizmova bratovščina je bila torej duhovni temelj kompleksnega sistema ljubljanskih akademij, ki se je začel oblikovati kmalu zatem in ki naj bi povezal inteligenco vojvodine Kranjske. Poudarjanje starodavnega temelja mesta je vodilo v tezo o nujnosti kulturnega razvoja Ljubljane po zgledu Rima in drugih italijanskih mest – dedičev antične civilizacije (op. 23).

Dolničar v Künpachovi biografiji (fol. 12v) v Spominski knjigi navaja, da se je le-ta rodil 18. marca 1638 v Steyru na Gornjem Avstrijskem očetu Krištofu, mestnemu svetniku, in materi Evi Regini, rojeni Weidinger. V mladih letih so ga zaradi velike nadarjenosti vzpodbujali, da se je posvetil študijem. V Gradcu je po končanih nižjih šolah z veliko slavo absolviral filozofijo. Viljem Fridrik grof Ötting ga je vzel za svojega dvornega upravitelja, 1662 pa ga je grof Karel Preinner, tajni svetnik in predsednik dvorne pisarne, izbral za svojega tajnika. Pozneje je prišel do cesarske službe računskega uradnika pri notranjeavstrijski dvorni pisarni, nato do položaja namestnika knjigovodja in na koncu, leta 1673, do službe registratorja in tajnika dvorne pisarne. Vse te službe je častno opravljal vse do leta 1684. Deloval je v mnogih pomembnih kameralnih komisijah, “dokler ga niso zaradi njegovih zaslug povzdignili za upravitelja v Idriji.” Poročil se je 1665 z Ano Dorotejo (r. Pacher), potomcev nista imela. Leta 1688 je ustanovil Dizmovo družbo in ji skupaj z Erbergom priskrbel spominsko knjigo. Isto leto je “v nesmrten spomin svojega imena na najčudovitejši način dal popraviti prehodno pot in cesto skozi gozd pri Hrušici, tako da se da zdaj udobno prevoziti z vozom. Ko so popravljali pot, je milijo od Logatca našel velik kamnit steber, kakršne so v rimskih časih imenovali columna milliaria, tj. kakršne so morali postaviti v času rimskega cesarja Trajana, kakor se je dalo ugotoviti iz napisa. Steber je dal v spomin spet postaviti ob cesto, vendar se je pozneje ponovno prevrnil, pa so ga zatem spravili v Ljubljano, kjer je zdaj na dvoru knezov Eggenbergov. […] Kar pa je drugega dobrega storil ubogim vdovam in sirotam, o tem bi se dalo veliko pisati, saj je zanje poskrbel ne le za časa življenja, temveč tudi v svoji oporoki. Umrl je v Gradcu 12. junija 1702 v starosti 64 let, od kapi; tam so ga pokopali pri očetih frančiškanih...” (op. 24).

Za predstavo, kako je v drugi polovici 17. in v 18. stoletju potekalo obnavljanje cest, si lahko spet pomagamo s Spominsko knjigo, in sicer z emblemom člana družbe Jožefom Gabrijelom Bussetom (Buset; z vzdevkom “Za pot zaskrbljeni”), ki je bil višji cestni komisar kranjskih deželnih stanov. Miniaturo Simona Tadeja Volbenka Grahovarja je nazorno opisal Jože Kastelic: “…Iz ravnine se vije cesta prek zidanega mostu čez reko v pobočje hriba, v strmih zavojih k prelazu na Ljubelju. Cesto popravljajo skupine vojakov. Iz šotora na desni je stopil poveljnik, ki nadzoruje gradnjo. Po cesti dovažajo gradbeni material na vozovih s konjsko vprego. Pobočje skale na na levi razsreljujejo vojaki…” (op. 25).

Cesar Trajan (Marcus Ulpius Traianus) je vladal med 98 in 117 po Kr. Izvedel ali spodbujal je obsežna javna gradbena dela v provincah, Italiji in Rimu: gradnjo cest, mostov, akvaduktov, izsuševanje neobdelanih zemljišč ter gradnjo pristanišč in stavb. Impresivni primeri so se ohranili v Španiji, Severni Afriki, na Balkanu in v Italiji (op. 26). Kot so ugotovili arheologi pri raziskavah na Hrušici, lahko s stalno poselitvijo tu računamo v prvi polovici 2. stoletja, ko je naselbina kmalu zatem dobila vse bolj rimski pečat in bila vpeta v rimsko trgovsko mrežo, kar ni čudno glede na njeno lego ob glavni cesti (op. 27).

Operozi so, kot rečeno, veliko stavili na antične korenine Ljubljane. Po menju Janeza Gregorja Dolničarja je Ljubljana nad drugimi avstrijskimi mesti prav zaradi svoje antične preteklosti, mit o ustanovitvi Emone s strani Jazona in Argonavtov je poudarjal tudi Valvasor. Najdba miljnika na Hrušici je imela zato še dodatno težo in dobil je častno mesto tudi na naslovni grafiki Dolničarjevega pregleda ljubljanske zgodovine Epitome Chronologica (op. 28): vidimo personifikacijo Emone, ki sedi na prestolu, ki »temelji« na ladji Argo (op. 29) ob njenih nogah ležijo antični fragmenti, tudi omenjeni miljnik. Glede upodobitve je Dolničar sam podal navodilo sinu Alešu (op. 30) Epitome se zaključi s slovesnim pozdravom, ki Ljubljani napoveduje nesmrtno slavo: “Naj dolgo živi vzvišena hči Jazona, mirno počivališče Argonavtov…” (op. 31).

Volbenk Žiga pl. Künpach je edini (op. 32) v Spominski knjigi tudi upodobljen. Portret je Emilijan Cevc pripisal gostujočemu nemškemu slikarju in bakrorezcu Eliasu Bäcku (†1747, tudi avtorju bakroreznega portreta Janeza Gregorja Dolničarja iz 1700): “…obdaja ga ovalen naslikan okvir z grisajno naslikanima obstranskima figurama in z lovorjevim vencem na vrhu. Moža z allonge lasuljo ovija ohlapen temen plašč. Markantni obraz je tričetrtinsko obrnjen v svojo desno stran. Ustnice so odločno stisnjene, ozke oči so uprte v prazno, ne v gledalca, podbradek je močan. Duhovni izraz moža deluje resnično živo. …” (op. 33) Upodobljenca vidimo na začetku knjige, takoj za predgovorom, s čimer mu je izkazana čast kot ustanovitelju plemiške družbe (op. 34) Jože Kastelic je opozoril, da je v besedilu kartuše kronogram za leto 1677, “če pa štejemo Y za število dve, izhaja iz kronograma leto 1679” (op. 35) To torej pomeni, da je upodobitev nastala v času, ko Künpach še ni služboval v Idriji oz. še manj, preden je bil predsednik Dizmove družbe.

Cevc (op. 36) je njegovo člansko ime “Drzni” (Der Kuhne) povezal z njegovim bojem z nasprotniki, ki ga omenja hvalnica ali elogium v latinskem jeziku (spodaj slovenski prevod), ki jo je v nadaljevanju v nemškem jeziku napisanega življenjepisa prav tako prispeval Dolničar in ki ponovno omenja obnovitev ceste čez Hrušico.

Bogu, Najboljšemu, Najvišjemu.
Volfgangu Sigismundu pl. Künpachu.
Po njegovem navdihnjenju je bilo obnovljeno dolžno češčenje našega zaščitnika sv. Dizma,
Zavetnika v smrtni uri.
Po njegovi bistri podjetnosti in neopisni skrbi je bila
v veliko ugodje popotnim pri Hrušici obnovljena sicer neprehodna pot čez Julijske Alpe. Njegov herkulski duh
je z božjo pomočjo ostal neuklonljiv med grmenjem in nevihtami nasprotnikov.
Njegova darežljiva ljubezen je vdovam in sirotam
v pomanjkanju tolikokrat priskočila na pomoč.
Žalujoča družba združenih je svojemu ustanovitelju poskrbela za ta častni grob (op. 37).

Ana Lavrič je pokazala, da je preko Künpacha in rudniških povezav prišlo v Idriji do dveh pomembnih umetnostnih naročil pri avstrijskem slikarju Johannu Carlu von Reslfeldu: Marijino kronanje je signirana in datirana (1703) slika v cerkvi sv. Ahacija, slika Antonova vizija Deteta Jezusa v podružnični cerkvi sv. Antona Padovanskega (svetnik je zavetnik rudarjev) na Rožnem hribu je nekoliko starejša (ok. 1700); (op. 38) sama sem slikarju pripisala še sliko sv. Florijana v župnijski cerkvi sv. Ane v Cerknem (op. 39).

Vse, kar smo do sedaj zapisali o pl. Künpachu, ga kaže v pozitivni luči. Zato toliko bolj presenečajo diametralno nasprotni zapisi Ivana Mohoriča (priimek piše enkrat von Kienbach in drugič Kinpach), Jožeta Čarja in Janeza Kavčiča, ki ga kažejo ne samo kot slabega upravitelja, pač pa dejansko zlobnega človeka ( žal pa nobeden od njih ne navaja virov, od koder so jemali negativne sodbe). Ivan Mohorič recimo piše: »...nakar je 1682 nastopila sterilna doba zloglasnega izkoriščevalca Sigmunda von Kienbacha« (op. 40) in pa: »Kinpach je imel poprej kot registrator in tajnik notranjeavstrijske komore ter rimskocesarski svetnik visok položaj v državni birokraciji. V Idriji pa se je izkazal ne samo kot popolnoma nesposoben, da bi strokovno upravljal rudnik, marveč tudi kot brezsrčen izkoriščevalec rudarjev. Rudnik je spravil na rob propada. Proizvodnja je pešala, razpasla pa se je kraja rude, žlindre in srebra […]. Zaradi zlorabe uradne moči in izkoriščanja podrejenih se je delavstvo pogosto pritoževalo proti njemu, vendar dolgo desetletje brezuspešno. Kinpach je zapustil rudnik v popolnem razsulu, v kakršnem dotlej še ni bil […]. Ko je leta 1695 končno prišla v Idrijo komisija notranjeavstrijske komore, je odkrila veliko škodo in nepravilnosti. […] Na zahtevo graške komore so v septembru leta 1695 von Kinpacha zaradi nesposobnosti dokončno odstavili” (op. 41). Podobno Jože Čar: “...Skrajno neugoden položaj rudarjenja je bil pogojen z veliko obolevnostjo zaradi merkurializma in samovoljnih, dostikrat izkoriščevalskih postopkov rudniških upraviteljev. Kriza je dosegla vrh za časa zloglasnega in nesposobnega upravitelja Sigmunda Kienpacha, ki je prignal rudnik ob koncu 17. stoletja na rob propada. Njegova že kar legendarna nesposobnost je v ljudskem izročilu ostala živa do današnjih dni. Starejši Idrijčani lene in nesposobne someščane še vedno zmerjajo s »kimpaham«. Leta 1695 je dvorna oblast Kienpacha odstavila..« (op. 42). Vsebinsko podoben je tudi kratek zapis Janeza Kavčiča v isti publikaciji, ki kot leto prenehanja Künpachove službe zaradi nesposobnosti navaja leto 1695; (op. 43) Starejša pisca Hitzinger (1860) (op. 44) in Arko (1931) (op. 45) navajata, da je službo opravljal le do leta 1690, nobeden od njiju pa ne omenja njegove že kar notorične nesposobnosti. (Mimogrede, moje poizvedbe v Idriji niso obrodile sadov, nobenemu od vprašanih beseda »kimpah« ni bila poznana).

Valvasor, ki je opisoval idrijski rudnik prav v času, ko je bil na čelu Künpach, ga tam le na kratko predstavi: »Dandanes je torej [torej rudnik; op. S. K.] last deželnega kneza samega, namreč Rimskega cesarja, ki ga tudi izkorišča in ima tukaj oskrbnika. To mesto v sedanjem času zaseda g. Wolf Sigmund von Kinbach, registrator in sekretar pri notranjeavstrijski dvorni komori in svetnik rimsko-cesarskega veličanstva….« (op. 46). Posveti pa mu polihistor daljši zapis v nadalevanju pri opisu župnije, in sicer, ko opiše slavnostni dogodek, ki se je zgodil v Idriji leta 1686 prav po Künpachovih prizadevanjih: “Pri tem si ne morem kaj, da ne bi radovednemu bralcu popisal veselega TE DEUM laudamus, ki bi ga bil sicer lahko vključil že prej pri opisu idrijskega rudnika. Ker pa takrat še nisem mogel dobiti poteka, pa je bil vmes ta opis že natisnjen in ga ne bi rad izpustil, se mi je zdelo na mestu, da mu tu določim nekaj prostora. Ko so namreč zaradi zmagovitega zavzetja mesta Budim na Madžarskem povsod peli TE DEUM etc. in prirejali veselice, se je zdelo gospodu Wolffu Sigmundu von Kinbachu, upravniku cesarskega živosrebrnega rudnika, primerno, da bi nekaj takega priredili in imeli tudi tu. In tako so organizirali to veselico za 15. sept. istega 1686. leta. Ko je prišel tisti dan, so imeli procesijo iz cerkve sv. Barbare. Na čelu je šla kompanija mušketirjev, ki so vsakokrat po evangeliju izstrelili salvo. Sledila jim je bratovščina sv. Barbare, za njo so šli rudarji, ki jih je spremljala velika zastava glasbe […] (op. 47).

Upravitelj rudnika živega srebra Volbenk Žiga pl. Künpach, ki je poskrbel tudi za obnovo ceste čez Hrušico, in dal pobudo za ustanovitev Dizmove družbe (bratovščine) v Ljubljani, je skupaj s svojim namestnikom v okviru le-te, pl. Francem Jakobom Erbergom, tudi najbolj zaslužen za najpomembnejši in najrazkošnejši iluminirani rokopis slovenskega baroka, torej spominsko knjigo omenjene družbe, saj sta oba moža v ta namen dala lastna sredstva. Zastavlja pa se seveda pomembno vprašanje, kaj se je v resnici dogajalo. Dolničar je namreč v elogiumu že namignil na nevšečnosti: “Njegov herkulski duh je z božjo pomočjo ostal neuklonljiv med grmenjem in nevihtami nasprotnikov.” (op. 48). Zdi se mi, da Künpachove tegobe v zvezi s službovanjem v Idriji sovpadajo s smrtjo njegovega prijatelja in podpredsednika Dizmove družbe Franca Jakoba Erberga januarja 1690 (izmed rudarskih nadsodnikov je bil prvi, ki je imel od 1674 pod svojo oblastjo vse rudnike kranjske dežele ter celjske in goričanske grofije, izvzemši Idrijo; op. 49).

Opombe:

1. Peter Kos, Ad Pirum (Hrušica) in Claustra Alpium Iuliarum (Vestnik, 26), Ljubljana 2014, str. 8.

2. Gl. Stanko Kokole, Some seventeenth- and eighteenth- century appropriations and adaptations of the Myth of the Argonauts in Ljubljana: from texts to images, v: Mediterranean myths from classical antiquity to the eighteenth century=Mediteranski miti od antike do 18. stoletja (ur. Metoda Kokole, Barbara Murovec, Marjeta Šašel Kos, Michael Talbot), Ljubljana 2006, str. 221–230; Luka Vidmar, Ljubljana kot novi Rim. Akademija operozov in baročna Italija, Ljubljana 2013, str. 15, 23.

3. Gl. Kos 2014 (n. d.); Umetnostnozgodovinski topografiji Upravne enote Ajdovščina (Ljubljana 2012, str. 384, 390 in Upravne enote Logatec (Ljubljana 2014, str. 109–110, 114); Andreja Breznik, Po poteh skozi čas. Vodnik po arheoloških parkih Slovenije, Ljubljana 2016, str. 181–193; Narodni muzej Slovenije. Zgodovina (https://www.nms.si/si/nacrtujte-obisk/kje-smo/ad-pirum/zgodovina, januar 2026).

4. Miha Kosi: Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem (Zbirka ZRC, 20), Ljubljana 1998, str. 12, 15.

5. Johann Weichard Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Crain, Laybach-Nürnberg 1689, 2, 259–260;/ Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske (prevod Doris Debenjak et. al), Ljubljana 2009, str. 259–260; Kos 2014 (n. d.), str. 117.

6. Lat. Theatrum Memoriae Nobilis ac Almae Societatis Unitorum; na kratko Theatrum Memoriae oz. Spominsko gledališče).

Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801, I. Transkripcija besedila, prevod, spremno gradivo in Razprave, II (nosilec projekta in ur. Lojze Gostiša, transkripcija Angel Kralj in France Baraga, Ljubljana: Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja 2001.

7. Spominska knjiga, I, (n. d.), str. 22–24.

8. Vincenc Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 (1804). Opisi, 3. zvezek. Sekcija 206, Ljubljana 1997, str. 123; gl. tudi Kos 2014 (n. d.), str. 117.

9. Volbenk Žiga.

10. Spominska knjiga, I, str. 344–345.

11. France Martin Dolinar, Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih v Ljubljani, v: Kajetan Gantar (ur.), Academia Operosorum, zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve, SAZU, Ljubljana 1994, str. 35–46; Jože Kastelic, Ljubljanska plemiška družba sv. Dizma v času in prostoru,v: Spominska knjiga, II (n. d.), str. 21–26; Ana Lavrič, v: Janez Gregor Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. Ljubljana 1701–1714/ Ioannes Gregorius Thalnitscher, Historia Cathedralis Ecclesiae Labacensis. Labaci 1701–1714 (ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2003, str. 27–30 (Ustanovnik med naštevanjem družbenikov ni omenjen,); Vidmar 2013 (n. d.), str. 15; Tine Germ, Ikonografija živalskih emblemov v Spominski knjigi ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, Ljubljana 2024, str. 13–18, 20, 27–28, 31, 44.

12. Marijan Smolik, Pregled članstva ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, v: Spominska knjiga, II, (n. d.) str. 263–266: 263.

13. Ivan Mohorič, Rudnik živega srebra v Idriji: zgodovinski prikaz nastanka, razvoja in dela: 1490–1960, Idrija 1960, str. 94; Jože Čar, Tehniška zgodovina rudnika, v: Idrijska obzorja. Pet stoletij rudnika in mesta, Idrija 1993, str. 65–72: 66 (po njem povzema Cevc 2001, n. d. str. 69); Janez Kavčič, Sprehod skozi čas, v: Idrijska obzorja. Pet stoletij rudnika in mesta, Idrija 1993, str. 185–212: 193.

14. Germ 2024 (n. d.), str. 15.

15. Prav tam.

16. Med avtorji ilustracij omenimo vsaj Andreja Trosta, Simona Tadeja Volbenka Grahovarja, Jerneja Ramschissla.

17. Smolik 2001 (n. d.), str. 263.

18. Kastelic 2001 (n. d.), str. 21; Smolik 2001 (n. d.), str. 264.

19. Disma-Philogia. Knjižici ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, v: Spominska knjiga, I, str. 309–325: 316–317.

20. Gl. op. 6.

21. Akademija je posnemala značaj, ureditev in cilje bolonjske Akademije zledenelih, ustanovljene 1588.

22. Gl. npr. Jože Koruza, Emilija Cevc, geslo Academia operosorum, Enciklopedija Slovenije, 1, Ljubljana 1987, str. 5–6; Emilijan Cevc, Academia operosorum in likovna umetnost, v: Kajetan Gantar (ur.), Academia Operosorum, zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve, SAZU, Ljubljana 1994, str. 111–124: 115; Vidmar 2013 (n. d.), str. 161–173, 180.

23. Vidmar 2013 (n. d.), str. 178.

24. Spominska knjiga, I, (n. d.) str. 22, 23; Germ 2024 (n. d.), str. 15, op. 21.

25. Jože Kastelic, Emblemi v ikonografskem ogledalu. Katalog, v: Spominska knjiga, II (n. d.), str. 115–261: 237.

26. Prim. Britannica. Trajan (https://www.britannica.com/biography/Trajan, januar 2026).

27. Kos 2014 (n. d.), str. 97–98.

28. Johan Gregor Thalnitscher, Epitome Chronologica, Continens Res Memorabiles, Nobiles et Antiquissimae Urbis Labacensis, Labaci 1714, str. 85.

29. Irena Žmuc, “Pozdravljena častitljiva Jazonova hči!” Argonavtika ali o mitičnih ustanoviteljih Emone/Ljubljane=Hail to the venerable daughter of Jazon!: the Argonautica, or the mythical founders of Emona/Ljubljana, v: Emona. Mit in resničnost/ Emona: Myth and Reality, Ljubljana 2010, pp. 45–73: 55.

30. Cevc 1994 (n. d.), str. 121; Lavrič 2003 (n. d.), str. 46. Aleš Dolničar je bil najpomembnejši prenašalec italijanskih baročnih umetnostnih in estetskih smernic v Ljubljano (gl. Jure Donša, geslo Dolničar, Aleš Žiga. NSBL (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi696296/, januar 2026).

31. Kokole 2006 (n. d.), str. 246.

32. Tine Germ, The Emblems of the Album of the Ljubljana Noble Society of St Dismas: Context, Sources, Originality, Ekfraza/Ekphrasis, 11, št. 1, 2017, str. 149–170: 151.

33. Emilijan Cevc, Iluminirani kodeks ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, v: Spominska knjiga, II (n. d.), str. 67–79: 69–70; Germ 2024 (n. d.), str. 44.

34. Germ 2024 (n. d.), str. 31.

35. Kastelic 2001 (n. d.), str. 122; Nataša Golob, Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma: kodikološke študije, v: Spominska knjiga, II (n. d.),  2001, str. 41–66: 44: “Nekatere upodobitve so nastale na posebnem listu papirja, ki so ga nalepili na dvojni list, že vezan v spominski knjigi: prvi takšen primer je portret ustanovitelja Volfganga Sigismunda pl. Künpacha (list 11)….”.

36. Cevc 2001 (n. d.), 69–71: 71.

37. Spominska knjiga, I, (n. d.), str. 22–24.

38. Ana Lavrič, Delo avstrijskega slikarja Johanna Carla von Reslfelda za Slovenijo, Acta historiae artis Slovenica, 3, 1998, str. 39–49. Po sliki na Rožnem hribu se je v 19. stoletju zgledoval idrijski podobar, slikar in kipar Jurij Tavčar im. Idrijski (istoimenska slika v ž. c. v Hotedršici; gl. Simona Kermavnar, Cinober povezal Idrijo s slavnimi slikarji, Idrijske novice, 26. 2. 2021, str. 10–11).

39. Simona Kermavnar, V Cerknem še ena – tretja – slika avstrijskega slikarja Johanna Carla von Reslfelda v Sloveniji, Idrijski razgledi, 54, 1, 2009, str. 40–48 (uredništvo je v članku žal kot cerkljansko objavilo sliko sv. Florijana v Vöcklabrucku, St. Ägidius Kirche).

40. Mohorič 1960 (n. d.), str. 94.

41. Mohorič 1960 (n. d.), str. 97.

42. Čar 1993 (n. d.), str. 65–72: 66 (nanj se sklicuje tudi Cevc 2001 (n. d.), str. 69.

43. Kavčič 1993 (n. d.), str. 185–212: 193. Cevc (2001, n. d., str. 69) je povzel Čarja.

44. Peter Hitzinger, Das Quecksilber-Bergwerk Idria, von seinem Beginne bis zur Gegenwart, Laibach 1860, str. 30).

45. Mihael Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1931, str. 91 (tako kot Hitzinger njegov priimek piše: Kienbach).

46. Vajvasor 1689 (n. d.), str. 396–413: 396. V slovenskem prevodu (Valvasor 2010, n. d., str. 396) je priimek napačno transkribiran kor “RINBACH” (“Wolf Sigmund von RINBACH”); v poglavju o župniji Idrija (Fara Ydria – Idrija) (8. knjiga, str. 833–835) je prepis pravilen (Kinbach).

47. Vajvasor 1689 (n. d.):  poglavju o župniji Idrija (Fara Ydria – Idrija) (8. knjiga, str. 833–835) je prepis priimka pravilen (Kinbach).

48. Gl. tudi Cevc 2001 (n. d.), str. 69.

49. France Kidrič, Erberg. SBL (https://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi181767/).