Delavnica »Še znamo peti po ljudsko?« se je odvijala tri torkove popoldneve med 12. in 26. oktobrom.  Skupina šestnajstih posameznikov zelo različnih poklicev se je posvetila spoznavanju osnovnih značilnosti ljudskega petja, razvijanju naravnega glasu in ljudskemu troglasju v lokalnemu izročilu. Prepevali so pesmi z logaškega področja, predvsem pripovedne in balade, katerim Jenčetova posveča posebno pozornost, saj te najhitreje izginjajo iz ljudske rabe in tonejo v pozabo. Voditeljica je bila zelo zadovoljna s pevci, hitro so osvojili skupno uglašenost naravnih glasov, ki se je tako samodejno, po občutku posameznika in skupine razvijala v ubranost. Skupna izkušnja doživetja bogate sporočilnosti ljudskega izročila se je globoko vtisnila v srca in na poseben način povezala udeležence. Jenčetova je opozorila na današnjo pomanjkljivo prisotnost pomembnosti izročila naroda v javni zavesti. Vrednot in zgodovinskega spomina tudi na žrtve prednikov za današnjo svobodo in domovino, ki jih nekatere pesmi posebej pretresljivo izražajo, se ne bi smelo pozabiti.

Na celodnevni sobotni delavnici pripovedovanja pravljic za odrasle, 23. oktobra, se je zbrala druga zasedba šestnajstih udeležencev različnih starosti in poklicev. Ob uvodnem predavanju so se prisotni sprehodili skozi letne čase in z njimi povezana praznovanja. Spoznavali so zakonitosti in značilnosti čudežne pravljice in se vživljali v svet junakov, se srečevali z zaupanjem s katerim ti čudežno premagujejo še tako težke in nemogoče ovire in v katerem dobro vedno prevlada nad zlim. Pripovedovalske veščine so vadili tudi ob lokalnih zgodbah, ki jih je zbral in zapisal etnolog dr. Milan Trobič, zraven pa obudili spomin še na kako krajevno različico. Ob zaključku intenzivne delavnice so vsi udeleženi s presenetljivo dobrimi pripovedovalskimi nastopili v parih in v dveh skupinah izkazali v tako kratkem času pridobljeno novo znanje.

Ob zaključku obeh delavnic so z obrazov izžarevali zadovoljstvo, ganjenost in hvaležnost, tudi kaka solza ni manjkala. Pečat, ki ga je zapustila izkušnja z delavnic zbuja upanje, da bo nov krog tudi mlajših udeležencev dragoceno ljudsko izročilo naših prednikov v pesmi in besedi gojil in ohranjal, jo prenesel v svoje okolje ter jo predal naslednjim generacijam. Mogoče se bo porodila še kaka nova skupina, krožek ali oblika večkratnega, morda rednega srečevanja. Naj se plamen prvotnega navdušenja še razvname in na naslednje ter prihodnja srečanja poustvarjalcev slovenskega ljudskega izročila prinese nove, tudi mlajše glasove in obraze.