Simona Kermavnar

Sredi polja, lučaj od vaškega jedra Hotedršice, stoji Tomažinov (1) oz. Strojarjev mlin. Leta 2003 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi etnološkega in tehniškega spomenika. V utemeljitvi odloka lahko preberemo: »Enota ima zaradi kulturnih, etnoloških, krajinskih, tehniških in zgodovinskih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo […]. Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena: Nadstropna hiša v L tlorisni zasnovi z mlinom v kletnem delu iz srede 18. stoletja stoji ob breznu, kjer potok Hotenjka ponikne v požiralnik in poganja eno od nekdaj treh mlinskih koles. Edinemu tovrstnemu delujočemu mlinu v Sloveniji dajejo posebno vrednost tri pogonska vodna kolesa, mlinski prenosni mehanizem ter številne naprave in pripomočki.« (2).

V Registru nepremične kulturne dediščine (RNKD, ev. št. 9606) je navedeno, da je inventar v hiši ohranjen. V resnici pa je današnje stanje stavbe – tako zunanjščine (npr. razbita okna) kot notranjščine – izredno slabo. Notranjost, ki se med drugim ponaša z lepimi baročnimi oboki, propada skupaj z opremo.

Notranjščino sem si na hitro ogledala aprila letos brez ustrezne zaščite – zaradi iztrebkov glodalcev bi bile nujne vsaj maska in rokavice. Med številnimi predmeti, prepuščenimi propadanju, posebej izstopajo molitveniki s konca 19. in začetka 20. stoletja. Vanje je vstavljenih več odlično ohranjenih in izjemno lepih podobic, povezanih z različnimi slovenskimi in evropskimi romarskimi kraji; nekatere imajo na hrbtni strani ročne pripise. Gre za dragoceno časovno kapsulo, ki bi lahko pomembno dopolnila drobce lokalne zgodovine.

Med v pritličju nametanimi predmeti – ki so v odloku o razglasitvi nenazadnje navedeni kot eden od razlogov za zaščito – pa je tudi litoželezen stenski umivalnik (lavabo). Spodnji del s konzolo manjka, sicer pa je razmeroma dobro ohranjen (3).Okoli odprtine nekdanje izlivke poteka napis ANT. KUNZ HRANICE, ki razkriva izvor v tovarni Antonína Kunza v Hranicah na Moravskem.

Izdelke tega proizvajalca v Hotedršici srečamo tudi drugje: pri hiši št. 79 (4) se je ohranil lavabo z enako signaturo, vendar drugačne oblike, ter pitnik pri Brusovih (h. št. 40) ob betonskem koritu, ob katerem je tudi originalni litoželezni kanalizacijski pokrov. Pitnik ima na stebriču in kapi napis ANT. KUNZ / M. WEISSKIRCHEN; Mährisch Weisskirchen je nemško ime za mesto Hranice (Hranice na Moravě).

Antonín Kunz (1859–1910) se je rodil v Plznu, leta 1883 pa se je preselil v Hranice, kjer so (bila) pomembna nahajališča črnega premoga, ključnega za proizvodnjo litega železa. Leta 1885 je začel izdelovati vodne in vetrne črpalke, ob koncu 19. stoletja pa je podjetje že razvijalo celotne komunalne vodovodne sisteme in postalo eno najpomembnejših v avstro-ogrski monarhiji. Oglaševalo se je pod imenom Grösste / Erste Specialfabrik für Wasserleitungen und Pumpen der Monarchie oziroma První moravská továrna na vodovody a pumpy (“največja specializirana tovarna za vodovodne napeljave in črpalke v monarhiji” oz. “prva tovarna na Moravskem za vodovodne napeljave in črpalke”). Izdelke so izvažali po večjem delu Evrope ter tudi v Turčijo, Sirijo in Egipt. Okoli leta 1908 je podjetje doseglo vrhunec, nato pa zaradi neuspešnih projektov doživelo finančni zlom, ki je leta 1910 privedel do Kunzovega samomora. Kmalu zatem se je preoblikovalo v delniško družbo (5). Na Slovenskem je Kunčevo podjetje med drugim leta 1902 sodelovalo pri načrtih za vodovod v Radovljici (6).

Stenski umivalniki oziroma lavaboji, ki sledijo standardni shemi z antikizirajočo ornamentiko – skleda v obliki kanelirane čaše, zgoraj zaključena z luneto z akantovimi listi in školjčnim motivom, ob straneh pa z volutami z girlandami – so pri nas razmeroma pogosti, razlikujejo se predvsem po napisih okoli izlivke. Tako v Zavratcu najdemo primerek s Kunzovo (Kunčevo) signaturo (7), na Vrhniki in Stari Vrhniki pa z napisom C. WAGENFÜHRER WIEN. Ker Carl Wagenführer ni bil livar, temveč priznan dunajski inženir, ki je na obeh lokacijah – pa tudi v Logatcu in drugod po Sloveniji – napeljal vodovod, so napisi očitno povezani večkrat z izvajalci del. V primeru Kunza lahko rečemo, da je bil tako proizvajalec opreme kot izvajalec del v zvezi z vodovodnimi napeljavami.

Lavabo v Tomažinovem mlinu pa sodi med zelo redke meni znane primerke v Sloveniji, ki jih lahko slogovno opredelimo kot secesijske oziroma natančneje kot izdelke Art Nouveau v okviru litoželezne kulturne dediščine. Odlikujejo ga tekoče linije in bogato stilizirani rastlinski motivi: v zgornjem, navpičnem delu podolgovati suličasti listi in drobni cvetovi šmarnic, na posodi pa cvetovi lokvanjev, katerih stebla tvorijo valovit horizontalen preplet. Deloma se je ohranila tudi emajlna poslikava.

Art Nouveau, gibanje s preloma 19. v 20. stoletje (ok. 1890–1910), združuje umetnost in obrt ter poudarja stilizirane naravne motive, dekorativnost in celostno oblikovanje predmetov. Srednjeevropska različica, secesija, je pogosto nekoliko bolj umirjena in geometrično urejena, čeprav še vedno uporablja rastlinsko ornamentiko. Medtem ko Art Nouveau in secesijo v mestih srečujemo v arhitekturi, interierjih in umetni obrti, ju na podeželju najdemo redkeje – predvsem pri ograjah ter okenskih in vratnih detajlih.

Tudi glede na secesijsko oblikovana lesena vhodna vrata Tomažinovega mlina ter širok nabor podobic iz različnih srednjeevropskih romarskih središč lahko sklepamo, da je bil lastnik hiše, ki je leta 1905 (8) kupil litoželezni lavabo, razgledana in svetovljanska oseba.

Ob vsem tem pa ostaja ključno vprašanje: kako je mogoče, da spomenik državnega pomena, z ohranjenim inventarjem in izjemnimi tehniškimi, etnološkimi ter umetnostnozgodovinskimi značilnostmi, danes vidno propada?

Zato apeliram na državo, občino in lastnika, da nemudoma pristopijo k zaščiti in sanaciji objekta ter inventarja – vsaj v obsegu, ki bo preprečil nadaljnje uničevanje. Spomenik državnega pomena ne bi smel ostati to zgolj na papirju, temveč tudi v resničnosti.

Opombe

1. Po navajanju Ingrid Kovač Brus (Gradivo za zgodovino Hotedršice, Hotedršica 1995, str. 17) so mlin Tomažinovi kupili po 2. svetovni vojni; Anton Gosar, Dediščina Logatca. Tečaj za lokalne turistične vodnike, Logatec 2001 (nepaginirano) in Silvia Ilič (Hotedršica z okolico: po poteh dediščine od Idrijce do Kolpe) Logatec 2002, pišeta, da so ga kupili po 1. svetovni vojni.

2. Odlok o razglasitvi Tomažinovega mlina v Hotedršici za kulturni spomenik državnega pomena, 13. 6. 2003 (PISRS, april 2026); gl. tudi Uradni list Republike Slovenije, št 56, 13. 6. 2003, str. 6568.

3. Višina današnjega stanja približno 80 cm.

4. Simona Kermavnar, Litoželezna dediščina v zahodni, osrednji in južni Sloveniji, Ljubljana 2021, str. 93 (pitnik v Tomažinovem mlinu tu še ni evidentiran).

5. Antonín Kunz – pumpy a vodovody – Hranice (https://www.cer-tech.cz/antonin-kunz-pumpy-a-vodovody-hranice/, maj 2021).

6. Kermavnar 2021, n. d., str., 74.

7. Kermavnar 2021, n. d., str. 92.

8. Ustni vir o nakupu lavaboja: Boris Treven.