Logo MojaObčina.si

Logatec

DANES
6°C
-3°C
JUTRI
9°C
1°C

Poznorokokojske klopi iz župnijske cerkve v Hotedršici, pripisane bistriškemu priorju Brunu Ortnerju

Simona Kermavnar


Konec lanskega leta so bile iz župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika v Hotedršici odstranjene klopi, lep poznorokokojski rezbarski izdelek. Elegantno ukrivljene stranice odražajo organsko igrivost. Značilne volutaste obrobe obdajajo t. i. hrustančevje in drobni naborki voljne draperije in tudi sicer konveksno izbočeni deli oponašajo draperijo. Osrednje polje pa je gladko, kakor da bi šlo za kartušo, namenjeno zapolnitvi npr. z napisom ali emblemom. Lahkotna rast je zgoraj nasilno ustavljena z elementom (trikotno čelo z vpisanim okulusom in spodaj opremljeno z nizom arkadnih lokcev), ki nikakor ne sodi v rokokojski besednjak in je sad historistične predelave klopi po zgraditvi nove cerkve v 19. stoletju. Umetnostnozgodovinska stroka (Resman) je klopi postavila v opus zadnjega priorja v kartuziji Bistra pri Vrhniki Bruna Ortnerja, ki se je ukvarjal tudi z rezbarstvom in slikarstvom.



Bruno (Brunno) se je rodil okoli leta 1722 v Innichenu na Tirolskem. Redovne zaobljube je opravil leta 1746 (Kobe, Mlinarič). V kartuzijanskem samostanu v Bistri je sredi šestdesetih postal prior in bil hkrati tudi njen zadnji predstojnik. Za izsuševaje zemlje v okolici kartuzije je prejel celo priznanje Marije Terezije (Lavrič 1985). Z odlokom iz januarja 1782 je cesar Jožef II. samostan razpustil kot še vrsto drugih. Skupaj z vladno komisijo je Bruno naslednji mesec opravil popis inventarja. Del slikarske opreme rezidenčnih prostorov kartuzije se je skupaj z nekaterimi drugimi premičninami še istega leta znašel na licitacijah. Glede na to, da večina novih lastnikov na dražbi ni kupila le slik, pač pa tudi druge predmete in celo živila, se da sklepati, da se prodaje niso udeležili kot ljubitelji umetnosti. Svetla izjema je bil sam Ortner, ki je odkupil devet cesarskih portretov in krajino iz nove foresterije ter sliki Troje in Sodome ter več kosov pohištva. Njemu so slike in pohištvo bržkone predstavljali tudi dragocen spomin na samostan (Košak). Po razpustitvi kartuzije je kot ekspozit odšel na Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, kjer je bila leta 1789 ustanovljena župnija in Bruno je postal tudi njen prvi župnik. Umrl je 4. januarja 1800 v Črnem Vrhu, star oseminsedemdeset let. Pokopan je na črnovrškem pokopališču.



Več zanimivih podatkov o njem je zapisal duhovnik in zgodovinar Jožef Benkovič leta 1897: [...] Stari Črnovrščani še sedaj vedo o njem kaj povedati. Še kot župnik je nosil kartuzijansko redovno obleko in živel do smrti prav po meniško. Molitev in delo, to je bilo vse njegovo življenje […]. Zlasti goreč je bil prelat Bruno za lepoto hiše božje, katero je krasil z lastnimi ročnimi deli. V samostanu se je izučil umetnega rezbarstva. Nekatere dragocenosti je prinesel s seboj, druge je tukaj izvršil. Naredil je z lastno roko lepo izpovednico, veliko uro na cerkev, krasno sveto razpelo in druge reči […] Slovel je daleč na okolo kakor svetnik [...].



Čut za umetniško oblikovanje je Bruno prinesel od doma z rodne Tirolske; njegov brat Joseph je kot pasar deloval v Bratislavi na Slovaškem (Lavrič 1985). Po zapisu v kroniki diskalceatskega samostana na Ajdovščini v Ljubljani je Bruno leta 1757 naslikal sv. Avguština in Moniko (Vrhovnik, Lavrič 2012), a sliki se nista ohranili. Prav tako se je le malo ohranilo od njegovih sicer številnih rezbarskih del. Med ohranjenimi predmeti, ki so mu sicer večinoma le pripisani, je signirana miza, ki jo je naredil že po uradnem razpustu samostana. Hranjena je v zbirki Tehniškega muzeja Slovenije. Ortner je na gornjo ploskev v kombinirani tehniki intarzije in vžgane risbe upodobil samostan Bistro z gospodarskim poslopjem in krajino v ozadju, vse obdano z rokokojsko razgibanim vencem z medaljoni v vogalih. Na sredini zgoraj je napis FREYDENTHALL (poimenovanje v nemščini iz latinskega Vallis iocunda/ Vallis iocosa in Vronitz – »Vesela dolina v Borovnici«), v vogalnih medaljonih pa ERRECTUM/ ANNO/ MCCLX/ DIE PRIMA/ NOVEMBR (zg. levo), SUBLATUM/ ANNO/ MDCCLXXXII/ DIE/ XXIX JANUARY (zg. desno), STETIT ANNOS DXXI MENSES II DIES XXIX (sp. levo) ter BRUNO ORTNER/ ULTIMUS AEDIS/ HUJUS PRAESUL/ SCULPSERAT/ AET — A° — LXV (sp. desno). Mizico je z nakupom bistriškega posestva pridobil veleposestnik Franc Galle, danes pa jo Tehniški muzej Slovenije v Bistri hrani v nekdanji priorjevi sobi (Marin, Lavrič 1985). V zadnjih letih življenja se je Bruno z veliko vnemo lotil opremljanja cerkve sv. Lenarta v Črnem Vrhu. Med drugim je napravil, kot rečeno, veliko cerkveno uro, ki so jo med 2. svetovno vojno odnesli Nemci, ter klopi, spovednici in zakristijsko omaro. Ohranila se je le spovednica, datirana 1797, ki je sedaj v Mariji posvečeni kapeli pod župnijsko cerkvijo. Po tradiciji sporočeno Ortnerjevo mizarsko delo je tudi zakristijska omara v cerkvi sv. Filipa in Jakoba na Valterskem Vrhu pri Škofji Loki. Marijan Marolt v topografskem opisu Vrhniške dekanije omenja kot njegove »klopi z vložki ok. 1800« v podružnični cerkvi na Lesnem Brdu ter na Črnem vrhu »v mežnariji in župnišču več kopij in rezbarij Bruna Ortnerja« (Marolt).



Pri klopeh v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Hotedršici je šlo za redko ostalino opreme stare cerkve, ki je leta 1866 deloma pogorela in so v začetku sedemdesetih v »bizantinskem« slogu zgradili novo ter jo opremili po takrat aktualnem okusu. Od stare opreme sta ostali praktično le slika apostol Jakob st. poznobaročnega slikarja Andreja Herrleina (1738–1817) (Kermavnar 2020), ki je sedaj hranjena v župnišču in pa Škapulirska Mati božja s sv. Simonom Stockom in dušami v vicah Valentina Metzingerja (1699–1759) iz ok. 1740, ki je hranjena v Narodni galeriji v Ljubljani (inv. št. NG S 270). Zaradi slabega stanja so jo Hotenjci odstopili Društvu za krščansko umetnost v Ljubljani (ustanovljeno leta 1894 in ukinjeno 1931), v Hotedršici pa je odstopljeno sliko nadomestila že poprej naročena kopija. Preko Narodnega muzeja je nato original leta 1947 prišel v Narodno galerijo v Ljubljani. Po zapisu v katalogu razstave o slikarju Metzingerju (2000) je stanje originala ostalo slabo (“Slika je močno prizadeta, barvna površina je odrgnjena in opraskana”).



Klopi s plitvo poznorokokojsko rezbarijo so bile v času novogradnje nekoliko predelane in prilagojene neoromaniki stavbe. Ob obisku cerkve tu podpisane v času topografskega popisa leta 2014 so bile še v dobrem stanju in komaj kje mestoma načete od lesnih črvov. Konec leta 2020 so klopi odstranili in skurili; srečo v nesreči predstavlja dejstvo, da so tri stranice bile rešene in so shranjene v župnišču.




Viri in literatura:


SBL. Bruno (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi151598/, januar 2021); https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/slika-poznobarocnega-slikarja-andreja-herrleina-v-hotedrsici.html (januar 2021); Jožef BENKOVIČ, Bruno Ortner, Venec cerkvenih bratovščin, 1, 1897, str. 8–9; Ivan VRHOVNIK, Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske, Danica. Cerkveni časopis za slovenske pokrajine, 17. 6. 1904, str. 188–189; Viktor STESKA, Slovenska umetnost. 1: Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 115; Marijan MAROLT, Dekanija Vrhnika. Topografski opis, Ljubljana 1929 (Umetnostni spomeniki Slovenije, 2), str. 77, 271; Katica KOBE, Iz zgodovine Bistre, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 9/3, 1961, str. 165–173: 171; Marko MARIN, Kartuzija Bistra in njen stavbno zgodovinski problem, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 8, 1970, str. 45–94: 50, 85, 88, 93, passim.; Anica LAVRIČ, Rezbarsko delo Bruna Ortnerja, Loški razgledi, 32, 1985, str. 27–32; Marijan SLABE, Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, Ljubljana 1993/94, str. 24–25; Anica Cevc, Valentin Metzinger 1699–1759: življenje in delo baročnega slikarja (katalog razstave), Ljubljana 2000, str. 365; Jurij ŠILC, Rodbina Stanonik na loškem ozemlju do konca 19. stoletja (1. del), Loški razgledi, 55, 2008, str. 3244: 37; Jože MLINARIČ, Kartuzija Bistra, Ljubljana 2001, str. 373, 376; Ana LAVRIČ, Oprema cerkve in samostana bosonogih avguštincev v Ljubljani, Acta historiae artis Slovenica, 17/1, 2012, str. 21–55: 31; Blaž RESMAN, Kiparstvo, v: Upravna enota Logatec. Občina Logatec (ur. Blaž Resman; Zbirka Umetnostna topografija Slovenije), Ljubljana 2014, str. 19; Simona KERMAVNAR, Hotedršica, v: Upravna enota Logatec. Občina Logatec (ur. Blaž Resman; Zbirka Umetnostna topografija Slovenije), Ljubljana 2014, str. 59–74: 66–67; Tina KOŠAK, Slikarska oprema kartuzije Bistra v 18. stoletju po samostanskih inventarjih, Acta historiae artis Slovenica, 21/1, 2016, str. 7–37; Simona KERMAVNAR, Nekoč original, danes kopija Valentina Metzingerja (2. del), Logaške novice, julij–avgust 2016, str. 36; Simona KERMAVNAR, Slika poznobaročnega slikarja Andreja Herrleina v Hotedršici, Logaške novice, april 2020, str. 10–11


.








Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi