Simona Kermavnar

Sprva sta bili v Idriji pokopališči pri cerkvah sv. Trojice in sv. Barbare, po letu 1779 pa so na desnem bregu Idrijce ob izlivu Nikove osnovali novo. Tu je stala baročna kapela oz. cerkev sv. Križa, ki so jo leta 1882 povečali ter 1891 blagoslovili, kakor o vsem naštetem beremo v knjigi Zgodovina Idrije idrijskega župnika in častnega kanonika goriškega stolnega kapitlja Mihaela Arka iz leta 1931.[1] O notranji opremi te cerkve pa lahko preberemo sledeče: »Križev pot se je omislil 3. dec. 1845. Veljal je 200 fl. Blagoslovil ga je p. Kalist Omejc, frančiškan s Kostanjevice, a šele 17. marca 1861. […]. Nov veliki oltar je 14. sept. 1846 posvetil dekan Anton Kos […]. Veliki oltar je bil slikan na zid – fresco – […]. Stranska oltarja je l. 1891 napravil Matej Dežela«.[2]

Ta cerkev je bila leta 1967 porušena, od nje je ostal zvonik, ki je bil inkorporiran v kmalu zatem zgrajeno novo župnijsko cerkev, posvečeno sv. Jožefu Delavcu (1969; arh. Tone Bitenc). Stara župnijska cerkev, posvečena zavetnici rudarjev sv. Barbari, je bila namreč proti koncu 2. svetovne vojne bombardirana in 1951 do konca porušena.[3]

V času fašistične okupacije, konec tridesetih let, je bilo na vzhodnem robu Idrije ob cesti proti Ljubljani spet zasnovano novo pokopališče. Sredi njega je bila zgrajena tudi pravilno orientirana cerkev Žalostne Matere Božje (ev. št. RNKD 3692; arh. Dalla Valle Corrado).

Ko so cerkev oz. kapelo sv. Križa porušili, so večino notranje opreme prenesli v to cerkev; v njej se je znašel oltar sv. Križa ter oba stranska oltarja in slike križevega pota (pa tudi inventar kapele idrijske bolnice). Cerkev je služila torej tudi kot skladišče.[4] Med letoma 1987 in 1991 jo je prenovil arh. Jože Marinko in dobila je današnjo notranjo ureditev opreme, ki je bila takrat tudi restavrirana;[5] od oltarjev je ostal kot celota le véliki.

Cerkev je vedno zaklenjena, razen takrat, ko v njej poteka sv. maša. Pred kratkim sem imela priložnost videti jo od znotraj in bila sem prijetno presenečena. Že bežen pogled je namreč razkril, da so tako slike križevega pota kot velika polkrožno zaključena oltarna slika Objokovanje delo Luke Čeferina.

Čeferin (zapisi priimka tudi Tscheferin, Zheferin, Čiforin, Tschefarin) sodi med pomembnejše podobarje/umetnike sredine 19. stoletja na Slovenskem. Zapustil je obsežen opus, ki obsega večinoma oltarno opremo in križeve pote; njegovi naročniki so bili namreč izključno cerkveni. Čeferinova dela lahko vidimo na Primorskem, Notranjskem, Goriškem, Ilirskobistriškem, Kočevskem, pa tudi čez današnjo mejo na Tržaškem. Njegovo najbolj monumentalno delo je kiparska skupina Marija zavetnica s plaščem v tronu vélikega oltarja romarske cerkve na Planinski gori iz leta 1856.

Rodil se je 2. oktobra 1805 v Leskovici na Gorenjskem, kjer je bila letos junija pod pokroviteljstvom njegovega prapravnuka odvetnika dr. Petra Čeferina na pročelje Novoškove hiše vzidana spominska plošča. Sredi dvajsetih let se je preselil v Idrijo, odprl tukaj lastno podobarsko delavnico in se poročil z lekarnarjevo hčerko Katarino Blaznik. Leto 1839 je bilo prelomno, saj je po ženini in bratovi smrti že sredi svojih tridesetih približno za leto dni odšel na dunajsko Akademijo upodabljajočih umetnosti. Naslednje leto se je vrnil v Idrijo in v bližini Antonijevega rova zgradil oz. kupil hišo. Ta stavba je bila leta 1990 žal porušena, od nje je ostal le sklepni kamen portala, ki je sedaj v stavbi Pošte Idrija.

Pri raziskavah za monografijo,[6] posvečeno temu slikarju, kiparju in podobarju, se mi je večkrat porajalo vprašanje, zakaj Čeferin v Idriji, kjer je živel in deloval domala celo svoje življenje, ni dobil več naročil. Doslej namreč razen ohranjenega vélikega oltarja v podružnični cerkvi sv. Antona Padovanskega iz leta 1837 ter pozlate vélikega oltarja (ki ni ohranjen) ter lesenega okvirja za Langusovo sliko Sv. Barbare v nekdanji župnijski cerkvi ni bilo v domačem kraju znanega nič drugega njegovega. In to kljub temu, da je bil uveljavljen mojster. V Idriji je bil pri njem v uku tudi naš pozneje prvi akademsko šolani kipar Franc Ksaver Zajec, 1844. pa se je Čeferin v Ljubljani udeležil prestižne industrijsko-obrtne razstave, ki si jo je ogledalo veliko obiskovalcev, med njimi tudi cesar Ferdinand I. s soprogo. Čeferin se je predstavil s »kipcem človeka«, v katalogu je zato naveden kot kipar (L. Tscheferin, Bildhauer in Idria…).

Iz literature in virov vemo, da je na Idrijskem Čeferin leta 1850 delal v cerkvi v Ledinah. Župnik Janez Jelenec, ki je pisal ledinsko župnijsko kroniko konec 19. stoletja (ko je bil spomin na to, kje točno je umetnik živel, že rahlo zabrisan), ga je imenoval »Luka Čiforin iz Spodnje Idrije«.[7] V spodnjeidrijski župnijski cerkvi je naredil stranska oltarja (razstavljena in ohranjena fragmentarno), njegov je tudi križev pot, ki je bil sprva v stari župnijski cerkvi na Črnem Vrhu nad Idrijo.[8] Tik pred smrtjo je naredil véliki oltar za cerkev na Gorah, od katerega se je ohranil le kip zavetnice sv. Marije Magdalene.[9]

Odgovor na vprašanje, ki sem si ga zastavljala, sem torej, žal šele po izidu Čeferinove monografije, vsaj deloma našla v sedanji idrijski pokopališki cerkvi, zgrajeni med letoma 1936 in 1940. Kot smo videli, župnik Arko Luke Čeferina pri opremi cerkve sv. Križa – ki je, kot rečeno, danes v cerkvi Žalostne Matere Božje – ni omenil, a ker sedaj dobro poznamo njegov slikarski slog, lahko z gotovostjo rečemo, da so omenjene slike Čeferinovo delo. Vendar pa Arko zapiše dva druga pomembna podatka, in sicer, da je bil križev pot kupljen leta 1845 in da je bil nov véliki oltar, slikan na zid – fresco, posvečen leta 1846; leta 1881 pa je Jurij Tavčar iz lesa naredil nov véliki oltar.[10] Z veliko gotovostjo lahko rečemo, da je v tej cerkvi tudi omenjeni freskirani véliki oltar sredi štiridesetih let naslikal Čeferin. Iz poročanja Franca Malavašiča v Kmetijskih in rokodelskih novicah nekaj mesecev pred Čeferinovo smrtjo leta 1859, ko je predstavil podobarjevo življenje in delo, izvemo, da je naslikal pet takih oltarjev: »Tudi v freško-malariji se je poskusil in zmalal je 5 oltarjev tako.«[11]

Križev pot na vzdolžnih ladijskih stenah v cerkvi Žalostne Matere Božje je ohranjen v celoti, torej vseh štirinajst slik pravokotnega pokončnega formata (o. pl., 79 x 58 cm). Restavrator Ivan Pavlinec[12] je po končanih obnovitvenih delih leta 1991 zapisal: »Križev pot iz druge polovice 19. stoletja je zelo zanimivo delo in vredno ohranitve.« Pravilno leto nastanka je glede na povedano 1845.

Po Malavašičevi informaciji je Čeferin naslikal nad štirideset križevih potov, ohranjenih oz. do sedaj najdenih je precej manj. Zanje – torej tudi za idrijskega – sta značilna izokefalija in lapidarno nakazan prostor; figure so skoraj brez izjeme sloke, še posebej asketski in izmučeni Kristus. Postajne slike z isto vsebino (v primerjavi z drugimi njegovimi križevimi poti) se med seboj razlikujejo le v detajlih, zamenjana je npr. postavitev oseb, predmetov ipd. Draperijo zaznamujejo plitve shematične gube, ki pogosto nimajo ambicije slediti realnosti. V prizorih je očiten naslon na starejše predloge, a vpliva pozneje tako popularnega križevega pota Josepha von Führicha (t. a. q. n. 1847) še ni. Luka Čeferin je svoj prvi križev pot naslikal za župnijsko cerkev v rojstnem kraju, torej v Leskovici, in sicer okoli leta 1830, danes pa ga lahko vidimo v podružnični cerkvi v bližnjih Čabračah; vsi preostali so temu zelo podobni.[13]

Objokovanje je nekdanja oltarna slika. Gre pravzaprav za redukcijo 13. postaje križevega pota (Jezusa snamejo s križa), ki jo Čeferin vedno upodobi kot objokovanje Kristusa z motivom pietà, torej Marije z mrtvim Sinom v naročju, ob kateri stojita ena od Marijinih sorodnic (Marija Kleofa ali Marija Saloma) in Marija Magdalena. V konkretnem primeru sta ob Mariji apostol Janez Evangelist in Marija Magdalena. Pavlinec poroča: »Slika Žalostne Matere, ki sedaj visi na čelni steni cerkve, je bila v izredno slabem stanju: platno močno poškodovano, slika nestrokovno preslikana. Zato smo jo restavrirali in ji vrnili prvotno podobo. Okvir, ki ni bil ravno najbolj primeren, smo obogatili s pozlatenimi ornamenti in s tem dali sliki lepo celoto.«[14]

Križanje (o. pl., 255 x 132 cm) v tronu vélikega oltarja v restavratorjevem članku ni omenjeno, prav tako tudi ne atiška slika Vstajenje, ki je, sodeč po slogu, Tavčarjeva. Na hrbtni strani Križanja se vidi, da je bilo platno na več mestih poškodovano. Layerjevski lik Marije s t. i. izgubljenim profilom in umetelno naslikana oglavnica kažeta na to, da gre v osnovi za starejše, še baročno delo, ki je bilo kasneje, najverjetneje torej s strani Čeferina, močno preslikano.

Ker je bilo prej v zvezi s stranskima oltarjema omenjeno ime Mateja Dežele,[15] kot manj znano dejstvo povejmo, da se tako s Čeferinom kot z Deželo srečamo tudi v nekdanji župnijski cerkvi na Gorah.[16] Tam je Čeferinov oltar iz leta 1859 temeljito predelal Dežela leta 1889 in o tem zapustil tudi materialen dokaz. Na knjigo, ki jo drži apostol Peter, je zapisal: »Altar naredil/ L. Čeferin/ 1859/ Prenovil M. Dežela/ in nove Sv. Petra, Pavla/ in Andreja naredil/ 1889.« Leta 2010 je bil z izjemo lesenega kipa zavetnice sv. Marije Magdalene oltar odstranjen iz cerkve, drugi deli pa shranjeni v poslovilni vežici in v župnišču. Močno črviva kipa sv. Petra in Pavla sta bila ob mojem obisku lani v zelo žalostnem stanju. Nujno bi ju bilo restavrirati, vendar so mi domačini povedali, da denarja za to preprosto ni.

Ko opazujemo, valoriziramo in varujemo našo kulturno dediščino, je zelo dobro in smiselno, če si jo predstavljamo kot mozaik z realističnim prizorom. Za popolnost mozaika so seveda pomembni prav vsi kamenčki. Res je sicer, da bi izguba »ključnih« kamenčkov hitreje povzročila, da motiva, torej vsebine mozaika, ne bi (z)mogli več razbrati. Ob izgubi in izgubljanju »manj pomembnih« kamenčkov bi pomen upodobitve še vedno lahko razumeli, a če bi se njihovo število kar naprej množilo, bi motiv pred nami vse bolj izgubljal jasnost, dokler sploh ne bi več razumeli konteksta in torej, kaj predstavlja.