Med današnjim sprehodom sem ob opazovanju telohov naletel na balon z napisom Hello baby. Glede na njegov namen me to ni zmotilo. Pobral sem ga in se odločil, da ga uporabim kot vrečko za smeti, če bi še kaj našel. Kmalu sem prispel do ovinka na Martinj Hribu, kjer sem pobral embalažo od piva. Ko sem se že nameraval odpraviti dalje, sem našel še njeno vsebino – ne vse na enem mestu, ampak razmetano po odseku dolžine približno 50 metrov.

Po dobrih 300 metrih sem naletel na še večji nered – pobral sem embalažo od mesnin, lazanje, piva, 2-litrski tetrapak, plastične vrečke… Našel sem celo skiro, kolo in avtomobilske gume, a teh nisem mogel odnesti. Vrečka se mi je že napolnila, zato sem nadaljeval pot. Malo nižje sem opazil še vrečo za krompir ali nekaj podobnega.

Skratka, to še zdaleč ni bilo vse. Da bi vse pobral, bi potreboval kar prikolico, za katero sem prepričan, da bi jo brez težav napolnil, saj je višje v gozdu še kup avtomobilskih delov in gospodinjskih odpadkov.

Sprašujem se, kaj je ljudem, da smetijo v naravi, ki nam daje toliko dobrega? Zakaj lahko hrano in pijačo prinesejo s seboj v gozd, potem pa embalaže ne odnesejo nazaj do bližnjega smetnjaka? Prepričan sem, da tudi če bi na teh lokacijah postavili smetnjake, to ne bi pomagalo – tisti, ki to počnejo, očitno ne morejo biti zdravi.

V upanju, da se bo ta zapis koga dotaknil, vas vse lepo pozdravljam.