Zadnje čase, ko hodim po ulicah Dragomerja, zelo redko
srečam človeka, ki bi potiskal pred seboj invalidski voziček s prizadetim
svojcem ali sosedom. Obenem vedno bolj govorimo o oskrbi starejših in
invalidnih oseb. Vendar prvi vtis, da se prva pomoč vedno pričakuje od
drugih in ne od nas samih. Zato bom navedel nekaj lastnih izkušenj o rabi invalidskih
vozičkov v naši lepi okolici.
Z družino sem se priselil v Dragomer leta 1987. Že pri načrtovanju in gradnji
hiše smo pazili na to, da bi bilo v hiši čim manj ovir za gibanje starejših ali
bolnih oseb: ravne površine, brez zračnih pripor pod vrati med enim in drugim
prostorom, brez stopnic v bivalnem prostoru. Čeprav takrat ni bilo v družini
nobenega invalida, je kasneje ta princip gradnje prišel zelo prav, in to
večkrat. Spodaj navajam nekaj primerov:
Moja tašča Vilma
Po prelomu obeh kosti pod kolenom na stopnišču v Postojni in po uspešni
operaciji (okovje v nogi) ter rehabilitaciji v Laškem je nadaljnjo rehabilitacijo
preživela pri nas. Za zunanje sprehode in klepete s sosedi nam je dobro služil
izposojeni invalidski voziček. Po nekaj mesecih se je vrnila v svoje
stanovanje Postojni.
Moja mama Marija
Marija si je doma na kmetiji v Zazidu pri padcu zlomila kolk. Po uspešni
operaciji v Izoli in rehabilitaciji v Dolenjskih Toplicah je nadaljevala z
okrevanjem pri nas v Dragomerju. V Institutu Soča v Ljubljani smo si spet
izposodili invalidski voziček, da smo jo lahko vozili na sprehode po okolici,
na kavice v Siciljano in Toscano ter na klepete k sosedom. Po uspešni
rehabilitaciji se je kasneje preselila k bratu na Primorsko.
Moja soproga Milica
Milica je bila leta 2005 na Onkološkem Inštitutu operirana zaradi raka 4.
stadija. Sledile so kemoterapije in 37 obsevanj ter na koncu še bioterapija.
Milica se je 11 let uspešno upirala vsem znakom ponovitve bolezni, leta 2016 pa
je telo začelo popuščati. Ko je začela
izgubljati ravnotežje (padla je na tla), smo si v Institutu Soča
izposodili bolniško posteljo in invalidski voziček. Vsi člani družine smo jo
vozili na sprehode po Dragomerju: do Lukovice, do bajerja pod Staro vasjo, do
Loga in celo na Ferjanko. Dvakrat sem jo peljal v vozičku celo do cerkvice Sv.
Lovrenc nad Dragomerjem ter do prijateljev v Lukovici. Obvezne postaje so bile zopet:
čaj ali kavica v piceriji Sicilijana ali v kavarni Toskana.
Zahvaljujem se patronažni službi, ki nam je redno stala ob strani z obiski 2 krat tedensko. Hvala tudi osebju Zdravstvenega doma Vrhnika in Instituta Soča v Ljubljani, ki je organiziral izposojo medicinskih pripomočkov.
Marcel Švab, Dragomer





