Blizu dvajset popotnic in popotnikov se je ob devetih zbralo na Železniški postaji v Ljubljani in odpravilo na pot. Slovenske železnice ne bi bile to, kar o njih vemo, če bi vse teklo po predvidenem načrtu. Najprej nadomestni avtobus do postaje na Rakovniku, potem prestop na postaji v Grosuplju in šele nato naprej do Kočevja. Potolažila nas je obljuba, da na povratku zastojev na tirih ne bo več in bomo potovali naravnost do Ljubljane.

Sprehod po samem mestu je odkril kar nekaj pomembnih stavb, ki dajejo podobo temu kraju. Sprehodili smo se mimo Marijinega doma, v katerem je sedaj sedež občine, včasih pa je bil to samostan, v katerem so imele Usmiljenke (HKL) dekliško šolo. Pomembna je gimnazija, zgrajena v letu 1872. Lani so tako praznovali okroglo obletnico in ob tej priliki pripravili razstavo o začetkih, razvoju šole in vseh generacijah maturantov. Občudujemo lahko kar nekaj vil, starih gostiln, ponašajo se celo z nebotičnikom. Zagotovo je tam najpomembnejši Sokolski dom, danes se imenuje Šeškov dom, v katerem ima svoje prostore Pokrajinski muzej Kočevje.
Občinsko vodstvo se trudi, da bi s privlačno ponudbo za goste povečali obisk kraja in  omogočili domačinom ohraniti delovna mesta. Močno se razvija gospodarstvo, obnavljajo infrastrukturo. Rudniško jezero v teh dneh ponuja prijetno ohladitev, gostinska ponudba ob njem pa gostom omogoča spoznavati kulinarične dobrote. Sprehodili smo se še ob jezeru, se ohladili v gostišču in napolnili želodčke ter se počasi peš vrnili do železniške postaje. Smeh in dobra volja sta pregnala vročino; dan je hitro minil v zadovoljstvo vseh udeležencev. Še vedno s prijetnimi vtisi preživetega dne so se rojevale nove ideje za izlet v prihodnje. Kdaj gremo, kam nas bo zaneslo, boste pravočasno izvedeli.

Dragica Krašovec