Začniva z bolj osebnimi vprašanji, o čem ste sanjarili kot otrok?

Kot otrok sem veliko časa preživela na vasi, čisto blizu Rogaške Slatine. Rada sem imela in imam naravo, zato sem si včasih predstavljala, da imam svojo kmetijo s kokoškami, pujskom, podobno kot pri moji stari mami in starem atu v Črnomlju, v Beli krajini, kamor sem hodila na počitnice. Bilo mi je lepo, ko me je stric Jože peljal z vozom, ki ga je vlekel konj Cveto, ko smo s sestričnami crkljale male piščančke, ko smo se jeseni vsi zbrali na trgatvi, pozimi pa na kolinah.

Del prostega časa namenite tudi prebiranju knjig. Katero ste nazadnje prebrali?

Med prazniki sem na svoj bralnik naložila tri knjige Anansijeva fanta Neila Gaimana, Prijazna soseska Therese Anne Fowler in Petelinje jajce avtorja Ferija Lainščka. Sicer je na moji nočni omarici še nekaj drugih knjig v papirnati izdaji. Kar tri imajo za osrednjo tematiko konje, dve sta v angleščini, ena pa v slovenščini (Delo na tleh, Pravilne tehnike jahanja in T-ouch metoda), četrta je zbirka kratkih zgodb za razmislek Eno miljo dlje avtorja Jožeta Čuka, ki sem jo dobila za praznično darilo.

Kateri glasbeni žanri in izvajalci so vam najbolj pri srce ter izražajo vaš glasbeni okus?

Zdaj, ko sem »odkrila« Spotify in si v avtomobilu lahko predvajam izbrano glasbo, včasih kar počakam v avtu, da se izbrani komad odvrti. Všeč so mi komadi skupine Coldplay, čutna glasba pevke Enye, pa svetovni ritmi Putumayo …

Kako v prostem času najraje napolnite baterije? Se raje prepustite sproščenemu počitku ali vam več zadovoljstva prinaša aktivno preživljanje prostega časa?

Zagotovo prevlada pri meni aktivno preživljane prostega časa. Hoja v naravi, delo na vrtu ali urejanje okolice počitniške hišice, sprehodi s psičko, prostovoljno delo, obiskovanje ur jahanja. Ko pride poletje in dopust, si z družino privoščim morski odklop, kot ga imenujemo, in tam samo uživamo v morju, soncu in naravi okoli nas.

Če ne bi imeli finančnih omejitev in mesec dni dopusta, kje bi preživeli svoj sanjski oddih?

Če bi prišla do takega razkošja, prostega meseca dni, bi zagotovo nekaj časa preživela na izbrani destinaciji, ki bi ustrezala vsem družinskim članom. Predvidevam, da bi bil to kakšen miren in prijeten obmorski kraj, nato pa bi šla nekam, kjer bi bila lahko vsak dan s konji, večeri pa bi bili namenjeni obiskovanju različnih gledaliških predstav.

Ali imate postavljene kakšne načrte in izzive, ki bi jih radi uresničili v prihodnosti?

Zagotovo. Na poklicnem področju si želim biti ustvarjalna, svojim učencem omogočiti razvijanje čim več potencialov in jim prebrati še veliko dobrih zgodb. Veselim se dobrega in konstruktivnega sodelovanja s kolegi in kolegicami ter skupnih projektov.

Na osebni ravni mi ne zmanjka novih izzivov pri prostovoljnem delu na Kraljevi domačiji, ki je delo na sebi, zase in še fitnes povrhu ter na urah jahanja na posestvu Jurečič Peterlin, kjer je vsaka ura nov izziv. Drugačen pogled na svet mi daje sodelovanje v programu Botrstvo v Mladinskem domu Malči Beličeve. Izziv so vsa gostovanja s predstavo Moj ata, socialistični kulak, ki jih bomo imeli z MAH Teatrom še vse do pozne pomladi. Kot češnja na torti bo gotovo premiera lutkovne predstave Zajček Domišljavček v izvedbi MAH Teatra.

Sedaj se posvetiva še gledališču. Kako ste postali članica MAH Teatra?

V Našem časopisu sem videla povabilo k obiskovanju gledališke delavnice. Zdelo se mi je zelo zanimivo. Delavnica ni bila le zanimiva, odprla mi je pogled v nek čisto drug svet prostora in energij. Vodila sta jo Uršula Vratuša in Ivan Gorbunov. Največ udeležencev delavnice se je predstavilo kot člani MAH Teatra. Skupaj smo izpeljali zaključek delavnice, predstavo Pohujšanje v skodelici hrušk.

Po tej predstavi je bila avdicija za novo predstavo v režiji Matije Milčinskega v izvedbi MAH Teatra: Moj ata, socialistični kulak. Izbrana sem bila za Mimiko in tako pristopila v »klub« Mah teatra.

Kakšne misli oziroma asociacije se vam porodijo ob besedi gledališče?

Prostor, kjer si sam s seboj in hkrati zelo povezan z drugimi; prostor, kjer prideš do novih spoznanj o sebi in svetu.

Kako v svojem notranjem svetu doživljate trenutke, ko nastopate na odru?

Igranje na gledališkem odru mi vsakič znova pomeni postavljanje in premagovanje osebnih izzivov, neskončno interakcijo s kolegi soigralci in prepletanje z energijo publike.

Na kakšen način bi po vašem mnenju amaterska gledališča lahko  bolje zadovoljila pričakovanja gledalcev, pritegnila širši krog občinstva in izboljšala njihovo izkušnjo?

Slovenska amaterska gledališča so zelo kakovostna. Spremeniti bi bilo potrebno predvsem pogled na kulturo med ljudmi. Saj vemo, če kulture ni, nas ni kot celote, kot naroda. Mnogi se tega zavedajo in radi obiskujejo predstave. Vedno se z veseljem spominjam odzivov z naših gostovanj po Sloveniji, ljudi, ki so z velikimi pričakovanji  in radi prišli na predstavo, ki so »dihali« z nami na odru.

Bi lahko z nami delili kakšno zanimivo izkušnjo, ki ste jo doživeli na odru, ali pa morda kakšno smešno anekdoto?

Zanimiva izkušnja je bila, ko sem morala zaradi odhoda igralca iz skupine zamenjati "moža". Vineta je nadomestil Aleš. Imel je težko nalogo, saj se je moral v zelo kratkem času naučiti besedila in igre. Tudi zame je bil to izziv, ker je bila na odru kar naenkrat druga energija, predstava pa je morala nemoteno teči dalje. Drug dogodek je z enega izmed gostovanj. Ko sem v prvi sceni prišla na oder, bi morala kazati precej odklonilen odnos do Vanča, ki ga igra Miran. Ko sem prišla na sceno, pa sem se v resnici zaradi ozkega odra  in slabe svetlobe ustrašila, Vanča prijela za nadlaket in ga skoraj objela. Po predstavi smo se zaradi tega pošteno nasmejali.

Če bi imeli možnost gledalcem pred predstavo povedati eno misel oziroma nasvet, kaj bi jim želeli sporočiti?

Predstava je naše darilo vam, gledalcem. Je skupek besed, stavkov, gibov in energij. Trudimo se prikazati delčke življenja, čustev, pogledov na svet. Vabim vas, da raziskujemo skupaj.

V. L.

Foto: Osebni arhiv in MAH Teater