Namen je, da ljudje pogledajo slike žensk, ki smo pred štirimi leti stopile iz anonimnosti in se takole fotografirale ter s tem pokazale, da nas ni strah in se borimo naprej. Žal nekaj kolegic s teh fotografij ni več med nami, vendar so nam tudi one spodbuda, da delamo naprej te projekte s področja ozaveščanja o tej zahrbtni bolezni. To je že 48. razstava, gostovale pa smo praktično po celi Sloveniji.
Tukaj v občini Log - Dragomer ste prvič, čeprav ste domačinka?
Tako je, doma sem na Logu in nekako se do sedaj nismo ujeli, a sem si rekla, da letos bom pa to naredila in sem se vseeno obrnila na župana Mirana Stanovnika, ki se je angažiral in nas usmeril k podjetju Frisenius Medical Care. Ko sem prišla na prvi pogovor k direktorju, so bili najprej malo zadržani, potem pa, ko sem jim povedala za idejo, so bili navdušeni in nas je direktor takoj podprl. Z gospo Zalko Mihelič pa sva vse skupaj uskladili in uredili, da je sedaj tukaj ta razstava 16 fotografij priznanega fotografa Tomaža Levsteka.
Ali je pri nas tema, kot je rak, še vedno tabu?
Ne bi rekla, da je prav tabu, ampak ugotavljamo, da je na obrobjih večjih mest in na podeželju ljudem o tem še vedno zelo težko spregovoriti. Ko nekdo zboli za rakom, se v družini potegnejo vase in ostanejo v anonimnosti, kar pa je velika napaka. Šele ko sprejmeš to bolezen, se lahko z njo odprto soočiš. Če želiš sovražnika premagati, ga moraš najprej spoznati! Ena od teh stvari je, da rečeš: 'Pač imam raka, hodim na terapije in življenje gre naprej.' Kajti, ko se začne kemoterapija in ostaneš brez las, zelo hitro vsem v okolici postane jasno in takrat ljudje okoli vas ne vedo, kako te lahko sploh nagovorijo. Malo nesramno je dejati, saj bo vse v redu, ker pravzaprav kot laiki sploh ne vemo, ali bo vse v redu. Najbolj pravilno je, da se s to osebo pogovarjamo tako kot prej, ko za bolezen še nismo vedeli.
Vsak človek se ustraši, ko izve za to diagnozo?
To je popolnoma normalna reakcija, ta bolezen ni gripa, kjer vemo, da je bo konec, ko en teden preležimo v postelji. Rak je zelo kompleksna bolezen, ki zahteva tudi zelo kompleksno zdravljenje in razplet je odvisne tudi od nas samih. Tak človek bo začel drugače razmišljati, sam sebe pripravil, se telesno pripravil, kajti telesna aktivnost je zelo pomembna, potem je tu še prehrana, ki zelo vpliva na zdravljenje, in seveda spremenil razmišljanje.
Kaj pravzaprav lahko narediš, ko izveš, da imaš raka?
Kaj lahko bolnik naredi, je zelo individualna reakcija, predvsem v takem trenutku potrebuje oporo najbližjih. Tudi v združenju Europa Donna smo na voljo za pomoč in pogovor. To je še vedno ena izmed najhujših diagnoz. Tri črke, napisane na listu papirja. Vemo, da vsak dan zdravniki v Sloveniji trem ženskam podajo diagnozo raka na dojki. Vsak dan pa ena ženska zaradi te bolezni umre. Stanje je zelo hudo, to je v resnici grozljiv in alarmanten podatek. Ko sem zbolela pred 23 leti je bila bolezen dosti bolj redka in miselnost: 'ah, imaš raka, torej boš umrl'. Danes je drugače, bolezni je več, diagnoze se dogajajo pri vseh starostih in tako pri moških kot ženskah. Če jo dovolj zgodaj odkrijemo, se jo da uspešno zdraviti.
Ali lahko preprečimo ali vsaj omilimo to bolezen?
Zelo pomembno je, da sami sebe spremljamo. Če nekdo kašlja tri mesece, to ni normalno, treba je iti k zdravniku, da te pregleda. Od sodelavca sin je igral nogomet in ga je bolelo v kolenu. Ko je čez nekaj časa šel na pregled, so ugotovili, da ima raka, bil je star 18 let in je žal umrl. Želim povedati, da če se udariš, te boli koleno en teden, če te boli dlje časa, je treba k zdravniku. Eden od znakov je tudi nenavadna utrujenost ali potenje. Zato je nujno, da smo aktivni, da poznamo svoje telo in da začutimo, da z nami nekaj ni v redu. To je lahko eden od znakov za rakavo bolezen. Pri raku na dojki je izredno pomembno, da ženske pregledujejo dojke, da gredo na mamografijo. Danes imamo tudi aplikacije za pametne telefone, s katerimi lahko spremljamo menstrualne cikluse in te vsak mesec opozarjajo na samopregled dojk. Dekleta se morajo pregledovati od takrat naprej, ko dobijo prvo menstruacijo. Ko sem pri 34 letih prvič zbolela za rakom, sem bila obravnavana kot zelo mlada bolnica. Danes žal ne, sedaj poznam primere, kjer so zbolela dekleta, stara 18 ali 20 let. Žal se starostna meja zelo hitro spušča. Po nekih analizah bo rak v naslednjih nekaj letih prehitel srčno-žilne bolezni, ki so trenutno na prvem mestu. Redno samopregledovanje je izredno pomembno. Do velikosti enega centimetra tumorja naj bi bil rak 99 % ozdravljiv. Potem je tu spremljanje svojega zdravja in počutja. Seveda prihajajo ljudje domov po službi utrujeni, ampak če se počutiš še bolj utrujenega kot sicer, je to znak, da je treba na pregled. Ogromno lahko naredimo za zdravje z zdravo, doma pridelano hrano, doma pridelanimi kozmetičnimi sredstvi, kremami, milom. Sama sem kot kemik delala v laboratoriju in poznam to področje ter menim, da res ni potrebe po tem, da uživamo hrano, ki ima ogromno parabenov, konzervansov, ojačevalcev okusa in hormonskih motilcev, ki jih najdemo v ceneni, predelani ali predpripravljeni hrani, ki so zares škodljivi. Zato res apeliram na ljudi, da če le morejo, naj sami pridelajo vsaj nekaj hrane. Zakaj bi solata pripotovala iz Afrike, če jo lahko pridelamo na domačem vrtu? Tu je še kozmetika, na primer ena majhna škatlica kreme vsebuje veliko parabenov in škodljivih 'e-jev' pa ljudje na to sploh niso pozorni. Priporočila bi tudi veliko telesne aktivnosti, vsaj 30 minut na dan! Razne telesne aktivnosti, kot je že hitra hoja, zelo poveča bitje srca in delovanje notranjih organov ter imunskega sistema. Vse to pomaga pri ohranjanju zdravja in pri boljšem poznavanju lastnega telesa, ki je zelo pomembno za zgodnje odkrivanje raka.
Ali lahko bralci in bralke izvedo še kaj več o preventivi in pomoči med ter po zdravljenju?
Seveda, prav iz potrebe, ker teh informacij ni bilo, sem napisala štiri knjige. Prvi dve o bolezni, drugi dve pa o receptih, ki sem jih zbrala od bolnikov iz cele Slovenije. Kajti skušam približati ljudem podatke o tem, katero prehransko dopolnilo pomaga ali škoduje pri recimo kemoterapiji, saj lahko povzroča kontraindikacije. V knjigi najdete tudi nasvete za pripravo naravne kozmetike, domačih zdravil za hišne ljubljence, deodorante, zobne kreme, mazila za po telesu, razpršila za afte v ustih, naravna škropila proti škodljivcem … Skratka, vse se da pripraviti doma in si lahko pomagamo pri zdravju. Kdor želi, me lahko za kakšne dodatne informacije kontaktira tudi preko e-pošte darja.rojec@siol.net. Na koncu bi se še rada zahvalila klekljaricam za prijetno sodelovanje, saj so nam pomagale opremiti to razstavo s čipkastimi rožnatimi pentljami, ki so simbol boja proti raku na dojki in pevskemu triu v sestavi Milka Erbežnik, Jože Jesenovec in Lilijana Stepič, ki je s svojim petjem sodeloval pri odprtju razstave, ki bo na ogled do 8. novembra. Kdor si je še ni ogledal, je vljudno vabljen.
Besedilo in fotografiji: Peter Kavčič
