Drugo predavanje dr. Verene Vidrih  Perko nas je popeljalo v obdobje 8. stoletja pred našim štetjem, ko so nastali miti o Amazonkah. To je bil tudi čas, ko so Skiti, nomadsko pleme z območja današnjega Uzbekistana, vdirali in plenili po širokem območju Evrazije, do današnje Bolgarije. Na podlagi izvrstno ohranjenih izkopanin in ob uporabi modernih metod so arheologi ugotovili veliko dejstev o takratnem življenju.
Zgodovinski obstoj Amazonk oziroma kakršnihkoli matriarhalnih družb v določenih sferah akademskega sveta predstavlja večplastni problem, ki ga nekateri pripisujejo švicarskemu profesorju prava Johannu Jakobu Bachofnu. Ta je leta 1861 objavil radikalno tezo, da Amazonke niso bile mit, temveč dejstvo. Človeštvo naj bi svojo začetno obliko dobivalo pod žensko vladavino, patriarhat pa naj bi se ustoličil šele ob nastopu prvih civilizacij. Prvi jih je v 8. stoletju pr. n. š. v Iliadi omenil Homer, poznejše generacije pa so jim dajale vse vidnejše vloge, dokler do sredine 6. stoletja pr. n. š. propad Amazonk in nastanek Aten nista postala neločljivo povezana. Takrat so se na keramiki pojavile tudi prve podobe grških junakov v bitkah z Amazonkami

Po Herodotu naj bi bilo glavno mesto Amazonk Themiskaia, utrjeno mesto ob reki Thermodon in blizu obale Črnega morja v današnji Turčiji. Ženske naj bi plenile blizu in daleč – prišle naj bi celo do Perzije – ter se enkrat na leto razmnoževale s sosednjim plemenom. Moški naraščaj naj bi pošiljale nazaj očetom, deklice pa vzgajale v bojevnice. Njihovemu idiličnemu obstoju so konec naredili Grki. Tri ladje zajetih Amazonk naj bi nasedle blizu Skitije ob južni obali Črnega morja. Sprva so se med Skiti in Amazonkami netili boji, sčasoma pa naj bi ti prestali, ko so prej sovražniki postali eno pleme. Njihovi potomci so postali nomadi, ki so se odcepili od Skitov in postali znani kot Sauromati, za katerih ženske je Herodot napisal, da so lovile s svojimi moškimi, hodile z njimi v boj, oblečene kot oni.

Po Herodotovi smrti se je sled za Amazonkami skorajda povsem izgubila, vsaj do devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je rusko-ameriška arheološka naveza med izkopavanjem približno 2.000 let starih gomil na ruski meji s Kazahstanom naletela na edinstveno odkritje. Odkrili so namreč okrog sto petdeset grobov, ki so pripadali Sauromatom in njihovim potomcem, Sarmatom, v njih pa poleg ostankov običajnih žensk tudi ostanke bojevnic, pokopanih z orožjem. Ni pa bilo le orožje tisto, ki je presunilo arheologe, temveč predvsem višina pokopanih bojevnic, saj so v povprečju v višino merile 1,67 metra, kar naj bi bilo krepko nad povprečjem časa, v katerem so živele.

Predavanje je bilo izredno zanimivo. Obiskalo ga je 16 poslušalcev in vsi se že veselimo nadaljevanja cikla jeseni.

Nika Gams, Društvo DVIG