Pripovedovala mi je, kako so na Logu včasih živeli na vasi, kaj so na polju sadili, katero perjad so gojili, kako so preživljali zimo … Ko danes pogledam na polje, sadijo večinoma koruzo. Včasih pa se je sadilo več kultur. Na primer dve vrsti rži, pšenico, ječmen, ajdo, krompir, koruzo (po domače turošco). Imeli so dolge njive, ki so segale vse do Kostanjevice. Na eni so sadili samo fižol, ki so ga prodajali na Primorsko (kjer je bila velika suša, zato fižol tam ni uspeval). Na drugi njivi pa so rasle same kamilice, ki jih je odkupoval veletrgovec s semeni, g. Sever iz Ljubljane, pošten in dober plačnik. Lep je bil pogled na njivo lanu, ki je modro cvetel. V času druge svetovne vojne so sadili sončnice, pridelali so jih toliko, da so imeli svoje olje. Vozove sončnic so vozili na Brezovico, kjer je bila manjša oljarna. Domov so odpeljali olje. Zaradi sončnic je bil pogled na njivo še posebno lep, zlasti ob njihovem obračanju po soncu.
Polja so bila lepo obdelana, bila so jim v ponos. Da so pri delu lahko pomagali tudi otroci, so jim izdelali manjša kmečka orodja, samo zanje. Na primer male grabljice, male "motikce", da so lahko pomagali pri okopavanju in se uvajali v delo.
Tudi perjadi ni manjkalo, gojili so jo na kmečkih dvoriščih. Poleg kokoši in petelinov so imeli jerebice, race, goske, kopune. Pr' Vrbič so imeli sto golobov, vsako gospodarsko poslopje je imelo golobnjake. V tistem času so bili golobi tudi za prehrano.
Še posebej nepogrešljivi so bili lovci, saj so skrbeli, da ni bilo preveč škode na poljih. Lovili so dvakrat na leto. Glavni lovec je bil trgovec z železnino v Ljubljani, g. Žilič. Poleg domačinov, to so bili Sajevcevi, Joklnov Jože, Žagarjev in drugi, so lovili po vsem Barju do Kostanjevice. Nalovili so zajce, srne, jerebice, fazane. Vedno je bil dober ulov. Kar so nalovili, so znosili v Vrbičevo klet, nato pa prodali. Pa tudi dober golaž so skuhali.
Vas Log ima lepo lego, skozi je speljana stara cesta, včasih imenovana Dunaj–Trst. Vaščani so se družili večinoma v domačem kraju, pomenkovali so se največkrat kar ob delu na polju. V nedeljo so hodili k maši na Grič, v domačo cerkev sv. Janeza Krstnika. Poleg domačinov so k maši prihajali tudi iz Brezij in drugih okoliških vasi. Po maši so šli v gostilno k Vrbič. Gospodar je znal igrati več inštrumentov, a najraje so zaplesali ob harmoniki.
Poleti se je v nedeljo popoldne iz Ljubljane pripeljal sladoledar, ki so ga bili otroci še posebno veseli. Sladoled je imel v posebnih posodah na triciklu. Otroci so imeli na domačem vrtu vrtiljak, po domače ringlšpil.
Mladina se je zanimala tudi za odrsko delo. Pr' Vrbič v magacinu so postavili odrske deske in zaigrali igro Sneguljčica. Kostume so si izposodili v ljubljanskem mestnem gledališču. Gledalci so prišli od vsepovsod iz okoliških vasi. Pobirali so tudi simbolično vstopnino.
Pogosto so se v vasi utaborili cigani, po rodu Čehi. Pripeljali so se z bivalnim vozom. S seboj so pripeljali kačo in krokodila, pa tudi medveda. Tako so uprizorili pravi cirkus. Običajno niso ostali več kot mesec. Izdelovali so razne rožice iz tankega papirja, iz njih naredili šopke in jih prodajali po vasi.
Na Logu so prirejali različne tečaje, predvsem šivanje, imenovano Singerjev tečaj. Organizirali so tudi kuharski tečaj.
Pred drugo svetovno vojno in med njo je bilo po vsej Sloveniji veliko beračev. Predvsem zime so bile hude do njih. Vrbičev ata je bil znan po tem, da jih je vzel pod streho. Tako so zimo preživeli v štali, kjer je bilo prijetno toplo. Skuhal jim je hrano na žlico in dodal veliko česna. Ko se je otoplilo, so šli naprej. Med berači so bili različni poklici, na primer frizer, ki je uredil ostale sotrpine. Nekoč se jim je pridružil tudi duhovnik.
Po drugi svetovni vojni se je veliko spremenilo, predvsem vaško življenje je zamrlo. Makadamsko cesto je zamenjala nova, betonska. Za tisti čas je bila ta cesta pravi podvig. Poleg domačih gradbenih delavcev so jo gradili tudi nemški ujetniki (več sto), ki so bivali na Vrbičevem magacinu in v barakah v Kačji vasi.
Ob velikem spoštovanju do vseh, ki so ustvarjali lepe reči, poštenega življenja in ohranjanja naše kmečke kulture sem hvaležna staršem, da so mi to pripovedovali.
Zapisala Marija Zupančič po pripovedovanju Vrbičeve Angeli
Ludvik Rožnik za Odbor za ohranjane kulturne dediščine in prikaz starih običajev
