V četrtek, 7. junija, ob 8. uri smo se člani DU Log pri Brezovici podali na dolgo pot na skrajno zahodno stran slovenskega prostora. Tokrat avtobus ni bil poln, je bil pa izredno udoben in na Logu nas je pričakal g. Gregor, ki je bil naš vodič. Kavico in obvezne borovničke smo si privoščili na goriški strani, nato pa smo prestopili mejo in naš prvi postanek je bil v Čedadu, majhnem mestu z bogato zgodovino. Mesto je bilo leta 2011 uvrščeno na seznam Unescove kulturne dediščine in je kulturno središče Beneških Slovencev. Sprehodili smo se čez visok kamnit  Hudičev most, pod katerim teče smaragdna reka Nadiža. Ogledali smo si  mogočno katedralo Santa Marija Assunt in se malo sprehodili po ozkih ulicah starega mestnega jedra. Vreme se kar ni moglo odločiti, ali bi deževalo ali ne, nazadnje se je le ustalilo in do konca izleta ostalo suho.
Pot smo nadaljevali v Pušjo vas (Venzone). To je izredno ljubko obzidano mesto, čeprav se imenuje vas. Zaščiteno je kot državni spomenik in je najbolje ohranjeno srednjeveško utrjeno mesto v Furlaniji - Julijski krajini. Po dveh silovitih, uničujočih potresih leta 1976 (6. maja in 15. septembra) v Pušji vasi ni ostala cela niti ena stavba. S pomočjo države in Unesca so mesto obnovili in mu vrnili nekdanji sijaj. Po ogledu smo se odpeljali do Rezije, najbolj zahodne doline slovenskega etičnega ozemlja. Naselja čepe na obeh bregovih hudourniške reke Rezije. ”Rozijanska dolina”, kot ji pravijo domačini, je bila z vseh strani odsekana od slovenskega zaledja, odprta je bila le na zahodno stran, kjer živijo Furlani in Italijani in slovenščina je tu šla svojo pot, saj sem ni nikoli prišla kot knjižni jezik. Zaradi takšne izoliranosti se je izoblikovala tudi drugačna narodna zavest, ki ne vidi svojih narodnih korenin v Slovenstvu, ampak govori raje o rezijanski pripadnosti. 

Dolino je leta 1976 (kot celo pokrajino) hudo prizadel potres. Po tem dogodku se je življenje zelo spremenilo, kar nam je v Rozajanskem dumu (kulturnem domu) v Ravenci povedal domačin Sandro. Predstavil nam je svoje narečje in narečja ostalih  štirih glavnih rezijanskih vasi. Leta 1994 je nizozemski slavist Han Steenwijk izdal pravopis, ki so ga Rezijani sprejeli in rezijanščina je postala novi knjižni jezik. Vendar pa ga v dolini govori in piše vse manj ljudi. Po potresu sta dve vasi ostali nenaseljeni, pet pa jih je naseljenih. V potresu so bile porušene vse hiše in hlevi, vasi so sicer pozidane na novo, a v duhu novega časa. Rezijani so ohranili mnoge stare običaje, šege, plese in pesmi, ki jih še vedno gojijo in s sodelavko sta zaplesala en tak arhaičen ples, pri katerem se plesalca ne dotikata. Ugotovil je, da na žalost nimajo obetavne prihodnosti, kajti precej se jih je izselilo iz doline, zakoni so mešani, rodnost je majhna, v šoli se učijo samo italijansko. Na koncu je povedal, da se spominja, da je kot otrok v gostilni pogosto slišal, da so peli slovenske pesmi in potem nas je spodbudil, da smo skupaj zapeli pesem Dekle je po vodo šlo. Z mešanimi občutki smo zapustili dolino in se z avtobusom po Kanalski dolini mimo Trbiža odpeljali na slovensko stran, kjer so nas v Mostah pri Žirovnici že čakali s poznim kosilom. Domov smo se pripeljali v večernih urah že rahlo utrujeni od dolge vožnje, vendar polni vtisov.

Irena L.