Gorjanceva »šterna« se nahaja ob cesti po Dolini, naproti hiše Dolina 16. Voda je izvirska, čista, okusna; studenec ni nikoli presahnil; le včasih, med daljšo poletno sušo, voda ni iztekala iz cevi pod vrhom »šterne«. Voda vsebuje minerale na osnovi apnenca. Poleti je hladna, pozimi v mrazu pa se iz vode dviga rahla vodna para, ker voda izvira iz večje globine in je (pozimi) toplejša od okolice.

Poleg nas so po vodo v Gorjancevo »šterno« hodili tudi sami lastniki »šterne« Gorjancevi in pa Gašperjevcevi, Grabnarjevi, včasih tudi Pavletovcevi; spomnim se pa tudi Mostarjeve mame (iz hiše pod ovinkom na Tržaški cesti nad železniškim postajališčem Lukovica), ki je včasih poleti k »šterni« s cizo pripeljala perilo in velik lesen perilnik in tam prala.

»Šterna« je globoka 2 metra, sestavljena pa je iz dveh betonskih cevi premera 1 meter, v osnovi namenjenih za izdelavo manjših železniških mostov (proga Brezovica - Vrhnika); zunanja kontura izgleda kot odrezan krog (krog, zmanjšan za krožni odsek), tako da je en, manjši, del konture raven. Notranje stene »šterne« so bile porasle s kupi nekakšnih alg, katerim smo rekli »glen«. Enkrat letno smo z vedri »šterno« izpraznili in s sirkovo krtačo zribali notranje stene.

Vodo za pranje, zalivanje in gradnjo smo v glavnem zajemali iz potoka – »grabna« – ki je takrat tekel še v odprti strugi ob poti po Dolini. Poleti je bil ta »graben« pogosto suh, ob hudih nalivih pa je kdaj tudi poplavljal. Občasno smo pa škaf s perilom in perilnik odnesli do »šterne« in z vodo, ki je iztekala iz nje, oprali perilo.

Skupna poraba vode je bila za današnje razmere majhna, predvsem zaradi dejstva, da je bilo treba vodo za kuhanje in umivanje fizično nanositi domov. Tudi na novo zgrajene hiše že v načrtih niso imele kopalnic; stranišča na »štrbunk« pa so bila postavljena v hiši ob zunanji steni; na zunanji strani hiše pa je bila zgrajena greznica in z lončenimi cevmi večjega premera (in padca) povezana s straniščem. Za vsakdanje umivanje se je uporabljal emajliran pločevinast lavor (za obraz, roke), za tedensko večje umivanje pa lesen škaf; za manjše otroke pa tudi kdaj lesen čeber. V kleti se je nahajal obzidan bakren kotel na drva, v katerem se je enkrat tedensko prekuhalo perilo.

Vsaka hiša je morala biti preskrbljena z vodo za lastne potrebe; kmetije pa so potrebovale veliko vode tudi za živino. Voda za pitje in kuhanje je morala biti čista in neoporečna, zato se je uporabljala predvsem tista iz studencev, vodnjakov, ali pa s strehe - kapnica. Za pranje, zalivanje in napajanje živine pa se je dostikrat uporabljala voda iz potokov, (rek, jezer). V naseljih brez dostopa do večjih količin vode pa je bila požarna varnost velik problem.

Transport vode do bivališča je predstavljal vsakdanje naporno fizično delo, tako da so bili pogovori o vodovodni napeljavi kar precej pogosti. Možnosti ni bilo veliko, v tistih časih so bili zaslužki slabi, materiali pa dragi in še dobilo se jih je težko. Občina (Vrhnika) izgradnje vodovoda za našo vas ni imela v načrtu; ljudje so si pač morali pomagati sami.

Leta 1963 ali pa 1964 (po spominu) so svoj zasebni vodovod zgradili na kmetiji Pavletovec in s tem rešili problem oskrbe z vodo. Njihov dosežek je dal misliti tudi nekaterim sosedom, da bi si sami zgradili kaj podobnega. Naposled so se družine Grabnar, Sečnik in Seliškar (Gorjanc) dogovorile, da si same napeljejo vodo.

Poiskati je bilo treba možne vire vode in se odločiti, iz katerega jo napeljati. Oceniti je bilo treba količino vode (dotok), kvaliteto, padec od zajetja do porabnikov in možnost izvedbe.

Najprej smo se lotili Gorjanceve »šterne«. Gorjanceva kmetija leži vsaj 10 m (ocena) više od »šterne«; problem, kako pripraviti vodo, da bo tekla navzgor! Ogledali smo si delovanje Lipnikarjevega studenca v Dragomerju, kjer je (bil) vgrajen oven za ustvarjanje toka vode v cevi proti porabniku, katera je napeljana do Lipnikarja. Oven je naprava, ki jo poganja voda iz studenca in ta (pogonska) nato odteče na prosto, pri tem pa oven del vode iz studenca požene po vodovodni cevi navzgor. Rešitev je primerna za studence z velikim dotokom, ker se za pogon ovna porabi več vode, kot pa jo spravimo po cevi navzgor. Zaradi tega dejstva in zaradi prenizkega padca, ocenjenega s pomočjo cevi - natege - od »šterne« do ostalih dveh hiš, smo nadaljevali z iskanjem drugih možnosti.

Delo se je nadaljevalo v začetku jeseni 1964 z iskanjem vodnega vira v ravnini pod Gorjancevim hudournikom. Iz tega hudournika je spomladi ob taljenju snega, posebno še ob močnih odjugah proti koncu zime in ob večjih nalivih, močno tekla voda, včasih kar bruhala. Z vrha hudournika smo odstranili nekaj manjših skal in prišli do ozkega vhoda v podzemne rove. Po oceni, da se tam ne bi dalo napraviti zajetja, smo se preselili na travnik v ravnini pod hudournikom. Z zidarsko vodno tehtnico (libelo) smo pomerili (podobno kot se pomeri s puško) proti naši hiši in ugotovili, da bi bil padec zadosten. Na nekaj mestih smo v zemljo ročno, kolikor je bilo mogoče globoko, zabili železno »štango« (lomilko), ki smo jo sicer uporabljali pri postavljanju prekel za fižol. Nato smo »štango« izvlekli, si ogledali konico, če je mokra. Na nekem mestu se nam je zdelo, da je konica precej vlažna in da je tam spodaj zanesljivo voda. Z lopato smo v tla izkopali približno dva metra globoko jamo, proti koncu dela vlačili zemljo ven z na vrv privezanim vedrom, ugotovili, da je zemlja vlažna, vode pa nikjer…

Sosed, ki je s svojo družino živel kot najemnik pri Gorjancu, nam je nekoč omenil nek izvir na desnem bregu »grabna« kakih sto metrov višje od Gorjanca. Skupaj smo ga šli pogledat; ni bil pravi izvir, šlo je bolj za izcejanje manjših količin vode iz brežine kakšna dva metra nad grabnom. Nasproti tega izcejevališča, na levem bregu, skoraj pravokotno na graben, nam je pozornost vzbudila manjša, sicer na prvi pogled suha grapa. Kakih pet do deset metrov od grabna navzgor po grapi smo odstranili listje, razkopali zemljo na površini in našli izcejevališče z na prvi pogled kar precej večjo količino vode.

V naslednjih dneh smo izcejevališče nekoliko razkopali in razširili, tako da se je voda zbirala v kotanji, iz nje pa napeljali krajšo cevko, pod katero smo lahko postavili steklen liter. S pomočjo ure in litra smo ugotovili količino dotoka vode in ocenili, da bi jo bilo lahko dovolj za naše potrebe.

Voda je izgledala čista, količina bi bila zadovoljiva, padec tudi, treba je bilo oceniti tehnično in finančno možnost izvedbe zajetja/rezervoarja in vodovoda. Pripravili smo daljšo konopljeno vrvico (20 do 30 metrov) in z njo ugotovili razdaljo od najbolj oddaljenega porabnika (Grabnarja) do zajetja. Nekako se spominjam, da smo namerili dolžino okoli 330 metrov, kar je bil podatek za izračun cene materiala za cevovod. Ocenili smo tudi stroške za materiale za izdelavo rezervoarja in prišli do končne ocene skupnih stroškov materiala v višini 330.000 (»starih«) dinarjev. (Ko je moja mama slišala za predvideno vsoto, se je prijela za glavo in vzkliknila: »Saj nismo milijonarji!«). Če to vsoto preračunamo preko uradno objavljeni protivrednosti čistega zlata za posamezno valuto, pridemo do približnega zneska 10.092,20 Evrov.

O naši želji za izdelavo zajetja smo se tudi pogovorili z lastnikom gozda in ga prosili za dovoljenje; le-ta nam je z razumevanjem dovolil gradnjo.

26. oktobra 1965 so predstavniki vseh treh družin sestavili in podpisali sporazum o financiranju in gradnji zajetja in vodovoda. Istega dne smo zbrali sredstva za nabavo alkatenske (polietilenske) cevi za vodovod.

Strošek 330.000 din se je glede na sporazum razdelil na družine tako, da je Seliškarjeva plačala 100.000 din, Grabnarjevi in Sečnikovi pa vsak po 115.000 din (stroški za zajetje in cevovod do Gorjanca se je delil na 3 enake dele, stroški za cevovod od Gorjanca pa do Grabnarja pa na dva enaka dela).

Cev premera 5/4''za dovod vode od rezervoarja do Gorjanca in cev premera 1'' za nadaljevanje vodovoda do zadnjega porabnika vode, Grabnarja, smo nabavili od proizvajalca tovarne Totra Ljubljana. Cevi so iz Ljubljane z vlakom poslali na Brezovico, od tam naprej smo jih pa peljali z manjšim lesenim ročnim vozičkom do doma.

Spomladi 1966 smo pričeli z izkopi za izdelavo zajetja – rezervoarja. Delo je bilo naporno, ročno, s krampom in lopato. V nekakšne svetlo rjave glinaste skrilavce je bilo treba izkopati gradbeno jamo tlorisnih dimenzij približno 3 m x 3 m in globine 2 m za izdelavo rezervoarja. Strokovna in fizična dela so izvajali člani družin Grabnar in Sečnik, občasno nam je priskočil na pomoč tudi kak sorodnik, predstavnica družine Gorjanc pa ni mogla zagotoviti delovne sile in je za nadomestilo prispevala sorazmerno več sredstev za materiale, kot pa bi znašal njen delež glede na medsebojni sporazum.

V bližini gradbišča rezervoarja smo izdelali oder za pesek, cement in ročno mešanje betona. Iz enega brega grabna na nasprotnega smo položili lesena debla in nanje pribili gradbene plohe. V grabnu smo skopali jamo, kjer se je zbirala voda, da smo jo lahko z vedrom zajemali za mešanje betona, pranje orodja ipd.

Pesek, mivko, cement, gradbeno železo, les za opaže in orodje smo pripeljali do Gorjanca; do gradbišča pa je bilo treba material spraviti ročno. Pesek in cement sta nosila po dva odrasla z lesenimi »tragami« (nosili) po grabnu do gradbišča; večkrat je pa tudi kak močnejši moški na rami prinesel 50-kilogramsko vrečo cementa.

Sledila je izdelava opažev, železnih armatur, mešanje betona in izdelava dna rezervoarja. Nadaljevali smo z izdelavo sten, nato pa z izdelavo stropa z odprtino za vstop v notranjost. Kakih 15 centimetrov pod vrhom zadnje stene smo na zunanji strani naredili manjšo rahlo nagnjeno betonsko ravnino, v katero se je lovila voda, ki se je izcejala iz nepropustnih plasti rdeče-rjavih tanko-plastovitih kamnin (glinastih skrilavcev?). Voda je od tam skozi nekaj lukenj v steni pod stropom tekla v rezervoar. Na betonsko ravnino smo nasuli plast savskih »kugel« (obrušeni, zaobljeni apnenčasti kamni iz reke Save). Vse skupaj pa smo pokrili še z drobnejšim okroglim kamenjem in zemljo.

V strop rezervoarja je vgrajen tudi zračnik, izdelan iz jeklenih cevi. Med izdelavo sten je bilo treba pri dnu rezervoarja vgraditi pocinkano jekleno cev za praznjenje, nad njo kos pocinkane jeklene vodovodno cevi, na katero smo kasneje priključili alkatensko cev, malo pod stropom pa cev za iztok viška vode. Ko je beton postal dovolj trden, je bilo treba vse notranje in nekatere zunanje površine zalikati z mešanico mivke in cementa (»ibrcuh«). Posebej smo naredili tudi pokrov za vstopno odprtino; preden se je beton pokrova potrdil, smo nanj z žebljem napisali letnico 1966.

Celotni jarek v dolžini 330 metrov za polaganje cevovoda je bil izkopan ročno po sistemu kramp-lopata. Kopalo se je v globino 80 centimetrov (pod cono zmrzovanja in tudi v cono kolikor toliko stalne temperature – da je termični raztezek cevi čim manjši). Širina jarka je bila tolikšna, da se je dalo med kopanjem postrani stati v njem; malo več od širine lopate. Kopali so odrasli člani družin Grabnar in Sečnik, ob nedeljah pa se jim je pridružil tudi kak sorodnik. Jarek od Grabnarja do Gorjanca je v glavnem potekal preko travnikov in njiv, nato preko Gorjancevega dvorišča, in med »štalo« (hlevom) in podom do gozda oz. grabna. Do tu se je v glavnem kopalo v prst (zemljo) in trdo rdečkasto ilovico; od tu naprej pa po robu in sredini grabna v trde glinaste skrilavce in glinene peščenjake. To je bil najzahtevnejši del izkopa, še posebej, ker je jarek sproti zalivala voda. Sledilo je polaganje in spajanje cevi, zasipavanje ter izdelava hišnih priključkov.

Poleti 1966 je voda pritekla v naše hiše. Pri nas smo namerili 2,8 atmosfere pritiska (sedaj je to približno 2,8 bara). Voda je bila čista, pili smo jo kar iz pipe, vendar je bila pa drugačnega okusa, kot tista iz Gorjanceve »šterne«; sčasoma pa smo se nanjo navadili.

V hiši je bilo treba najti prostor za kopalnico in stranišče na »štrbunk« predelati na stranišče z vodnim izplakovanjem. Ko je bilo mogoče, smo nabavili tudi pralni stroj.

V rezervoarju je prostora za 9,5 m³ vode. Večino leta je je bilo dovolj za naše potrebe. Ob poletnih dolgotrajnih sušah je nekajkrat vode tudi zmanjkalo. Takrat smo vodo bolj skrbno trošili, samo za nujne potrebe, pomagali smo si pa tudi z vodo iz Gorjanceve »šterne«.

Enkrat letno smo se lotili čiščenja rezervoarja. Na cevi za izpust vode smo odvili čep, počakali da je pritisk vode iz konca cevi iztisnil kup mrtvih pijavk in da je vsa voda iztekla in se spustili v notranjost rezervoarja. S sirkovo metlo smo ometli stene in tla in premešali blatno usedlino, da je odtekla skupaj z vodo, ki je sproti dotekala.

Po slabih dveh letih, odkar smo doma izdelali kopalnico, nam je spustil 80-litrski ležeč (viseč) bojler. Na površini kotla iz tanke pocinkane pločevine smo našli manjšo luknjico in jo zalotali. Nekaj časa je bilo v redu, potem se je pa problem ponovil; spet luknjica v steni kotla, na drugem mestu; spet lotanje. Naslednjič pa ni bilo kaj več lotati; kotel je postal podoben rešetu. Takrat je bilo nekaj govora o tem, da je to problem ležečih bojlerjev. Kupiti je bilo treba novega; pa potem še kdaj kakšnega, dokler niso začeli izdelovati bojlerskih kotlov z notranjo zaščito iz emajla (in plastičnih kuhinjskih grelnikov oz. kotličkov).

Smo pa pri pregledu preluknjanega kotla opazili nekaj, česar si nismo znali razložiti. Na notranji steni kotla, ki je v stiku z vodo, so nastali nekakšni majhni trdi kapniki, dolgi kakih 5 milimetrov, ki so se močno držali stene. Na površini so bili svetlo rjavi, na prelomu pa črni. Pa to še ni vse. Ob menjavah pip smo sčasoma opazili, da so taki »kapniki« nastali tudi v vodovodnih pocinkanih jeklenih ceveh in da se je zaradi tega zmanjšali preseki cevi in posledično tudi pretok vode. Pritisk je bil, pretok vode pa majhen. Pri menjavi grelca pralnega stroja smo pa opazili, da je površina grelca povsem čista, brez sledu kakršnegakoli vodnega kamna.

Leta 1979 je občina Vrhnika tudi na Lukovico pripeljala »občinsko« vodo. Naš rezervoar pa je sčasoma pričel puščati, voda, ki je po notranji steni pritekala vanj, je izprala velik del cementnega veziva; v rezervoarju ni bilo več večje zaloge vode. Na vrhniški vodovod smo se priključili leta 1983, domačo vodo pa – kolikor je sploh še je – uporabljali za zalivanje vrta.

Nekaj let za tem sem si za dopustniško branje izposodil nekaj  knjig iz Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani, med drugimi tudi skripto z naslovom »Tehnologija vode« (Leopold Šolc, 1966). V njej je med drugim opisano zajemanje in priprava pitne vode. Postalo mi je jasno, da je naša voda iz hriba (gozda) površinskega (padavinskega) izvora; voda pronica skozi odpadlo listje in prst do nepropustnih skrilavcev, nato pa pod površino leze proti dnu grape in se tam pojavi kot izcedna voda in ne kot pravi, globinski izvir. Na tej poti se od glinenih skrilavcev navzame v vodi topnih železovih in manganovih oksidov, ki pa se, ko pridejo v stik z jeklenimi deli v napeljavah (cevi, bojlerji) kemijsko zvežejo na njihove stene. Obstaja tehnologija za čiščenje take vode, vendar je primerna za velike sisteme (mešanje vode z zrakom, da se oksidi nizke stopnje s kisikom dodatno oksidirajo in so v vodi netopni in se jih lahko odstrani iz nje).

Kakorkoli že, izgradnja našega tri-družinskega vodovoda je bil za tiste čase in možnosti finančno in delovno težak in zahteven projekt. Drugačne možnosti pa ni bilo, dolga leta smo to vodo uporabljali za pitje, kuhanje in ostale potrebe. Nikoli v tem času pa ni prišlo do kakršnegakoli onesnaženja vode; zajetje je v gozdu, nad njim pa ni naselij, cevovod pa je bil kvalitetno izdelan. Tudi za prihodnje čase pa nam naš vodovod predstavlja vsaj začasen vir vode v primeru kakršnekoli odpovedi dobave kvalitetne vode iz javnega vodovoda.

Opomba:

Namen tega zapisa je opis nekaterih problemov z zagotavljanjem pitne vode v časih, ko v manjših krajih in redko naseljenih območjih ni bilo možnosti izgradnje javnega vodovoda in načinom reševanja le-teh. V naši bližnji okolici je veliko primerov, ko so si posamezne družine zgradile svoj lastni vodovod ali pa se je več družin dogovorilo za izgradnjo skupnega vodovoda. Tak največji skupni vodovod blizu nas je tisti z zajetjem v zgornjem delu doline potoka Drobtinke, v bližini »Golgorice« (Gola gorica), ki je skupno zgradilo veliko družin iz zahodnega dela Brezovice in vzhodnega ter južnega dela Lukovice.

Zapis je izdelan po spominih avtorja in je zaradi velike časovne oddaljenosti lahko v posameznih delih nenatančen in pomanjkljiv!

Lukovica pri Brezovici, 12. junija 2019                                 Srečko Sečnik