Logo MojaObčina.si

Log - Dragomer

JUTRI
4°C
-4°C
ČE.
3°C
1°C

Učeča se skupnost

Na pobudo in ob organizacijski podpori DUDL so bile v Tednu vseživljenjskega učenja so vrtec Dragomer Občina Log Dragomer, DVIG , Mah teater, KUD Kosec in Društvo upokojencev s svojimi prireditvami obogatila praznik učenja v domačem okolju in na nacionalni ravni. Izvajalci so v nacionalnem koledarju prireditev napovedali 18 prireditev, do 8. 10. 2021 so jih izpeljali 13 in privabili 298 obiskovalcev.  Nekaj vam jih predstavljamo v nadaljevanju.

Od pravljice do lutke, vodja Lea šifrer

Predšolski otroci (4–7 let) so razvijali svoje govorne, likovne in ročne spretnosti na dveh srečanjih. Na prvem so spoznali pravljico Sovica Oka, izdelali lutke Sovice in si po svoje pripovedovali zgodbico o Sovici Oki. Lutke so spravljene v »novih« prostorih v Domu krajanov in jih bodo otroci ob koncu leta ali ob kulturnem prazniku predstavili našim občanom. Na drugem srečanju se je zbralo nepričakovano veliko otrok, na pomoč smo morali poklicati še drugo mentorico, Jožico Zorc. Otroci so začeli z ustvarjanjem svoje pravljice, narisali so nekaj risb, na naslednjih srečanjih bodo risbe zaživele v besedah, ki jih bodo vzgojiteljice in pomočnice zapisale. Ilustrirane pripovedi bodo objavljene v knjižici in avtorji jih bodo sami ali ob pomoči staršev z velikim ponosom kdaj prebrali svojim vrstnikom in ljubiteljem slovenske besede. Z obema dogodkoma smo obogatili tudi drugo nacionalno gibanje, poimenovano Beremo skupaj.

Medgeneracijski bralni dogodek Babice, dedki, starši in vnuki berejo
V DVIG-u smo Teden vseživljenjskega učenja izkoristili tudi za razvijanje kulture branja, ki predstavlja rdečo nit v naših izobraževalnih programih in projektih. S prireditvijo smo se pridružili kampanji Nacionalni mesec skupnega branja (NMSB 2021), ki je letos posebno pozornost namenila medgeneracijskemu branju. Na prireditvi nam je Kaja najprej prebrala svojo pravljico (malo ji je pomagala mama) Mavrični  oblaki, ki jo je ustvarila na delavnicah Od pravljice do lutke, nato pa še nekaj pesmi iz zbirke pesmic in izštevank Enci benci na kamenci (Roman Gašperin). Njena babica je prebrala pravljico z aktualno temo Narobe svet. Boža je prebrala pismo, ki ji ga je napisala mama leta 1952 in nekaj zapisov prijateljev iz spominske knjige. Sama sem prebrala nekaj strani pravljice Cmokačev z barja. Prireditev je obogatila s petjem in kitaro Liljana Stepič in Kaja je zapela z njo.  (od)

Beremo poezijo Dragice Krašovec in Jožeta Zvera
»Vsi dnevi so polni prepirov, čudnih komentarjev povsod okoli nas. Takšni trenutki so balzam za dušo«, je zapisala obiskovalka literarnega večera. Ni mogoče boljše opisati toplega vzdušja, navdušenosti obiskovalcev ob poslušanju pesmi, ki sta jih prebirala Dragica Krašovec iz Društva upokojencev Dragomer Lukovica in Miran Setnikar iz Mah teatra. Obiskovalci so se tudi z ubranim petjem pridružili Jožici Rupar, ki nas je z uvodno pesmijo Dan ljubezni ob spremljavi kitare popeljala v svet prijaznosti, topline in sreče.
Na literarnem večeru smo slišali nekaj Dragičinih in Jožetovih pesmi, ki jih že poznamo, druge smo slišali prvič. Pa čeprav je njuna izpoved zelo različna, tudi dojemanje življenja v teh nenavadnih časih, imata tudi skupno temo, ki nam je vsem blizu – ljubezen do mame, do staršev. In še po nečem je bil ta večer nekaj posebnega. Pri pripravi in izvedbi dogodka smo sodelovala tri društva, DUDL, DVIG in Mah teater. To ni vplivalo le na kakovost samega dogodka, ampak tudi na obisk. Obiskovalci so prišli iz vseh naselij naše občine, tudi iz Jordanovega kota in prišlo jih je več, kot smo pričakovali.

Dragica Krašovec, Olga Drofenik

Polepšajmo dan starejšim, počastitev 1. oktobra, mednarodnega dne starejših
Dvig se je pridružil tudi TVU prireditvi Občine Log - Dragomer Polepšajmo dan starejših s predstavitvijo lutk, izdelkov umetne obrti, Marije Mojškerc z Loga, čipk Alojzije Žgajnar in slik naše slikarke ruskega porekla Yulije Kuznetsove, obe iz Dragomerja ter ročnega izdelka Nike Gams z Lukovice. Tako smo dogodek obogatili tudi s prikazom ustvarjalnosti starejših in srednje generacije. Zahvaljujemo se občini in vodji projekta Podaj roko za povabilo k sodelovanju.

Pogovor z Miranom Setnikarjem
Vsak dan se srečujemo z ljudmi, ki postajajo naši stari znanci, a če skušamo o posameznem človeku povedati nekaj več, se zavemo, da o njih pravzaprav ničesar ne vemo. Pa nekateri med njimi zaslužijo več pozornosti, saj v sebi nosijo zgodbo, ki je zagotovo zanimiva za mnoge ljudi. Med take znance zagotovo sodi tudi Miran Setnikar. V petkovem večeru nam je dovolil, da ga podrobneje spoznamo na razgovoru, odprtem za poslušalce, ki sem ga vodila sama.

Kdo je torej Miran?
Predvsem je krajan Loga, ki domuje v Jordanovem kotu. Tja so se preselili po naključju. Žena je v tistem koncu obiskovala svojo teto in tako je prišlo do odločitve, da si tam uredijo tudi svoj dom. Je mož, oče, že tudi dedek. V prostem času je navdušen golfist, sprehajalec družinskega psa, ki mu je gozdnati in hriboviti okoliš Loga ljubši od nižinskega in vodnatega barja. Je ljubitelj gledališča in igrane besede, strasten bralec, trenutno igralec v gledališču Mah teater in predsednik istoimenskega društva. Rodil se je v Ljubljani in skupaj s staršema in mlajšim bratom živel na Mirju. V hiši, v kateri so prebivali,  je imel v času impresionizma svoj atelje slikar Matej Sternen. Zanimivo, na istem mestu ima zdaj studio Tomaž Domicelj. V času, ko je obiskoval osnovno šolo, je bil šibkega zdravja in zato so ga napotili na okrevanje v Kraljevico, kjer so bili v zdravstveni koloniji številni slovenski otroci s podobnimi težavami. Po vrnitvi domov mu je mama pripravila veliko veselje in ga je vpisala v Mestno knjižnico. Redno jo je obiskoval in veliko prostega časa porabil za branje. Kasneje je sam vpisal vanjo tudi svojega brata. Če ga je mama pri tem podpirala, pa tako početje ni bilo všeč očetu. Tako je bil prisiljen iskati prostore, kjer ne bi bil na očeh očetu in skrivališča za knjige. Stranišče na hodniku se mu je zdel dovolj primeren prostor, kotliček kot nalašč za skrivanje knjig, v trenutkih soočenja z očetom pa se je zgodilo, da je kakšna knjiga romala tudi skozi okno in v sneg. Skratka, oče je bil bolj izkušen in močnejši v njunem dvoboju in težko mu je karkoli prikril. Srednjo šolo je želel nadaljevati na viški gimnaziji s ciljem, da zaključi študij kot zdravnik ali duhovnik. Začel je intenzivno proučevati zgodovino krščanstva in podobno literaturo z namenom, da bo bolj pripravljen na študij.  Oče je odločno nasprotoval, da se šola na gimnaziji, zato se je odločil za šolanje na srednji strojni šoli. Zaključil jo je uspešno, kot  tudi višjo in visoko strojno šolo in se kot štipendist zaposlil v enem od  industrijskih   podjetij. Kasneje je opravil tudi magisterij iz ekonomije, kar mu je omogočilo hitro napredovanje v poklicni karieri. Opravljal je delo projektanta, nadaljeval na vodstvenih in vodilni delih pa vse do glavnega direktorja enega takratnih podjetij IMP. Pot ga je od tu vodila do vodstva predstavništva tega podjetja na ruskem trgu. Ko je delal v Rusiji, je ocenil, da je pravi čas za samostojno pot. Odprl je podjetji doma v Sloveniji in v Moskvi in učinkovito izpeljal mnogo poslovnih vezi med našimi podjetji in podjetji na ruskem trgu. Posebno uspešne so bile povezave z mnogimi našimi podjetji. Za uspešno delo z ruskimi poslovneži je potrebna vztrajnost, potrpežljivost, verodostojnost ljudi in njihovih proizvodov, poznavanje njihovih navad in kulture ter seveda znanje jezika. Očitno je Miran dobro izpolnjeval vse te pogoje, saj je v času razcveta poslov zaposloval kar dvanajst sodelavcev. Ko je bival v Rusiji, pa so se mu odprle številne možnosti za obiskovanje ruskih gledališč, kjer je neizmerno užival. Po vseh zapletih na gospodarskem področju, ki so ga prizadela recesija, propadanje mnogih uspešnih podjetij na našem trgu in nenazadnje tudi korona virus, je postalo  poslovanje veliko zahtevnejše in močno oteženo. Kljub temu še vedno vztraja pri opravljanju tega dela, ki ga trenutno opravlja sam.
K Mah teatru je prišel, ko je društvo Kosec povabilo k sodelovanju občane, ki se želijo udejstvovati v gledališču. Uspešno je zaigral v igri Trije vaški svetniki, ki so jo pod režiserskim vodstvom Jožeta Čamernika uprizorili v lanskem letu. Ko so se zaradi neuspešnega dogovora o delu gledališke  skupine v prihodnosti razšli s KUD Kosec, se je  skupina osamosvojila in ustanovila društvo Mah teater, katerega predsednik je postal Miran.
Razmere, ki jih je povzročil korona virus, so močno otežile delovanje gledališčnikov, a so po zoomu kljub vsemu pod vodstvom režiserja Matije Milčinskega pripravili predstavo Pohujšanje v kotlini barjanski. Osnovni tekst se navezuje na Cankarjevo delo, ki ga je Miran prilagodil sedanjemu času, ljudem in dogajanju v družbi. Premierno si bomo predstavo lahko ogledali ob koncu meseca.
K sodelovanju društva je pritegnil številne uveljavljene ustvarjalce (med drugimi Jožeta Trobca, Leona Magdalenca), s katerimi prijateljuje v privatnem življenju. Načrtuje, da bi ustvarjalnost razširili na lutkovno področje, pa morda še kam. Poln je idej, ima dovolj energije in sposobnosti, da jih tudi realizira. Mama mu je pred leti umrla, oče pa še živi in vesel je, da je v zrelih letih uspel tudi z njim ustvariti lep, prijateljski odnos.
Večer je popestrila Liljana Stepic s petjem in igranjem na kitari, Inka s priložnostno pogostitvijo in verjamem, da smo vsi udeleženci preživeli še en lep in prijeten večer.

Dragica Krašovec

Sklepna misel

Za koordinacijo prireditev smo se v Društvu upokojencev odločili zato, ker želimo, da bi v Tednu vseživljenjskega učenja predstavili našim občanom na enem mestu vse bogastvo učnih priložnosti na različnih področjih, kulturnem, izobraževalnem in humanitarnem. Vse prireditve so bile tudi priložnost za druženje in spoznavanje, pa tudi priložnost za organizacije, da se povežejo in predstavijo svoje najboljše širši javnosti, ne le svojim članom. In naša želja je, da bi postal TVU množično gibanje za vseživljenjsko učenje vseh generacij za dobrobit posameznikov, družin in naše skupnosti.

Inka Zdravkovič

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi