Šolska stavba na Logu, ki so jo zgradili leta 1929, je bila odprta z veliko slovesnostjo 8. 9. 1929. Šolsko poslopje je blagoslovil brezoviški dekan g. Andrej Lavrič, otvoritev nove šole pa so s svojo prisotnostjo počastili sreski načelnik dr. Ferjančič, višji šolski nadzornik Fortunat Lužar in šolski nadzornik tukajšnjega sreza Ivan Štrukelj. Ložani, Dragomerci in Lukovičani so si za svojo šolo prizadevali že od leta 1907, ko je bil na Brezovici komisijski ogled za povečanje domače šole. Eden od razlogov je bil tudi dobrodejni vpliv šole v domačem kraju, kjer so se posebej zgledovali po bližnji šoli v Notranjih Goricah. Tudi leto pozneje jim ob podobnem komisijskem ogledu za novo šolo na Brezovici ni uspelo. Za samostojno šolstvo na Logu se je posebej potegoval župan Franc Remškar z Loga 17, veliko oporo pa je imel v deželnem šolskem nadzorniku Francu Levcu. Ko so pa leta 1910 prebivalcem z zahodnega dela brezoviške župnije ob bok stopili tudi zastopniki Notranjih Goric, je naposled prišlo do otvoritve vzporednice brezoviške šole za vasi Log in Dragomer. Ta je imela prostore najprej pri Škandru, od koder je bil doma tudi župan Franc Remškar. Leta 1913 je šola na Logu dobila tudi prvo učiteljico Emilijo Kaligar, ki je bila doma od Sv. Križa pri Kostanjevici na Dolenjskem. Tega leta je bila na Logu tudi uradno odprta dvorazrednica. Šola je potem na Logu gostovala v različnih hišah, med drugim pri Mesesnelu in Skodlarju, od leta 1919 pri Vrbiču, od 27. 9. 1921 pa je 2. razred gostoval v hiši Neže Jama na Logu št. 20.

Zgodba okoli novega šolskega poslopja je dolga in jo je podrobno opisal učitelj Stanislav Vrhovec v šolski kroniki. Zagotovo je bila nova stavba veliko olajšanje tako za Ložane kot Dragomerce ter tiste Lukovičane, ki so po starodavnem dogovoru šolskih odborov z Brezovice in Loga hodili v šolo na Log. Učencem ni bilo treba več gostovati po celi vasi, ampak so hodili v lepo novo šolo, ki je postala res palača učenosti. Velike zasluge za visoko raven poučevanja je imel zagotovo rojeni Horjulec Stanislav Vrhovec z ženo Valentino in drugimi učitelji, ki so službovali na Logu. Ko so na pomlad leta 1941 od Postojne v Ljubljano pridrevili italijanski bersaljerji in sardinski grenadirji, ki so jih spremljali tudi fašistični oddelki v črnih oblačilih in s cofi na kapah, so zasedli šolo na Logu. Ložanska deca si je morala spet iskati pouka po hišah, v šoli pa je bila fašistična postojanka, pridružili pa so se jim tudi vaški stražarji z Loga in Brezovice. Ti so oktobra 1942 doživeli silovit napad Dolomitskega odreda in borcem je skoraj uspelo zasesti šolsko poslopje. Sredi noči pa je granata ubila poveljujočega in partizani so se umaknili proti Zaklancu, s seboj pa vzeli živino, ki so jo pobrali po hlevih ložanskih kmetov. Italijanski oklopni vlak z Brezovice je pridrdral na Log šele, ko so se dvignile jesenske megle in kljub rotenju, da hočejo Ložani iz Horjulske doline domov prignati le svojo živino, so se italijani v svoji gospodovalni maniri znesli nad vasjo pod sv. Urhom in rdečega petelina podtaknili na kar nekaj streh v tej vasici. Vojska Kraljevine Italije je svoj način bojevanja s požiganjem, streljanjem talcev in izgonom domačinov v koncentracijska taborišča na Rab, v Renici in Gonars ohranila vse do neslavne kapitulacije leta 1943.

Ljubljansko pokrajino je zasedla nemška vojska in jo priključila svoji zasedbeni coni Jadranskega primorja. Prebivalce so pozvali, da nadaljujejo s poklicnim delom, ohranila je restriktivne ukrepe prejšnjih okupatorjev, še vedno so bili prepovedani radijski sprejemniki in še kaj drugega. Leta 1944 je v šolske klopi na domačijo pri Jamu med drugim pripeljalo Angelco Mole, Anico Popit, Ivana Remškarja in Marijo Pezdir z Loga ter Matijo Seliškarja iz Dragomerja. Jordanova Angelca je rada hodila v šolo, ker je bilo bistro dekletce. Najbolj se spominja neke učiteljice, ki ji je za pravilne odgovore namenila kar nabožno podobico. Mogoče je bila to Vera Maurer, ki so jo skupaj z učiteljskim kolegom Ljudevitom Taučarjem premestili na Log iz Štajerske (Taučar je poučeval tudi v Rakitni in Borovnici). Angelca se pri Jamu spominja črne kuhinje, kjer je tistikrat še leto poprej ob ognjišču sedela Neža Jama, roj. Jelovšek, ki je na Log prišla iz Zaplane. Tudi Goščavcovi Anici Popit je ostala v spominu prostorna kuhinja, saj so se otroci lahko tam igrali. Najstarejši iz Škandrove družine, pravnik Ivan Remškar, se ne spominja učiteljev pri Jamu, v spominu pa mu je ostala učiteljica Zofija Eleršek, ki je po vojni učila na ložanski šoli. Na Log so hodili tudi učenci iz Dragomerja in eden od njih je bil tudi Čudjev Matija Seliškar.

Angelca pravi, da so lahko šli boljši učenci naprej v 3. razred. Spominja se tudi, da so naslednje leto imeli le bore malo pouka. Po koncu vojne je bil eden od njenih učiteljev tudi Vlado Dermota. Na šoli je so imeli tudi imeniten inštrument, klavirsko harmoniko, ki si jo je ob neki priložnosti prislužil domači pionirski odred. Ta harmonika je bila ponavadi kar pri učitelju, nekoč pa so si jo izposodili domači mladinci. Učitelja Dermoto je zanimalo, kaj da bodo z njo. Angelčin brat Tone Mole pa je bil precej jezikave sorte, zato je učitelju zabrusil »Žgance bomo kuhali!« Jordanov Tone je bil pri tem učitelju potem kar nekaj časa v nemilosti.

Še nekaj besed o Jamovih. Neža, roj. Jelovšek, ki je bila po poreklu Zaplaninka, je umrla 7. septembra 1943. Njen mož Franc, ki je bil z Jamove domačije, je umrl leta 1915. Franc Jama je bil tudi v Ameriki, pa se je očitno potem vrnil. Imela sta hčer Frančiško, ki je umrla v začetku 20. stoletja v svojih 20 letih, in sina Andreja. V prvem statusu brezoviške župnije iz leta 1806 je zapisan na številki 20 Jernej Jama, čigar žena je bila Helena, roj. Skodlar. Jernejev oče je bil Jakob, oče slednjega pa Matija. Priimek Jama se zelo zgodaj pojavi tudi na Brezovici in je večkrat omenjen v knjigi »Zgodovina Brezovice in Radne skozi urbarje« avtorja Roberta Bokavška. V nemškem uradnem listu iz leta 1830 sem zasledil, da sta bili dve parceli s te domačije na dražbi, mogoče se je že takrat začelo slabo finančno stanje na domačiji. Jamov zdaj žal na Logu ni več, očitno je tudi Neža gostila šolo, da je dobila kakšna sredstva za svojo domačijo. Jamov studenec, ki so ga med vojno skupaj z Jordanovim namenili za ložanski vodovod, zdaj odteka nekam v globoke rjave skrilavce, tu pa se spominjamo ljudi, domačij in dogodkov, ki jih že zdavnaj ni več. Ostali smo samo mi, potomci nekdanjih Ložanov, ki paberkujemo po prostrani njivi pozabe. Hvala Angelci, Anici, Ivanu in Mimi za dragocena pričevanja.

Miha Rus