Kljub covidu študijski krožek aktivno deluje. Na dveh srečanjih smo razpravljali o predstavitvi g. Iva Kovšeta. Predstavil nam je knjigo uglednega raziskovalnega novinarja B. Videmška »Plan B. Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti.« V knjigi so predstavljene najbolj uspešne prakse uporabe obnovljive energije na svetu, ki prispevajo tudi k zmanjševanju pregrevanja planeta in s tem tudi ustavitvi taljenja ledenikov, kar je, kot vemo, nepovratni proces.

Člani ŠK smo spoznali dobre prakse v osmih državah: Grčiji, na Škotskem, Islandiji, v Avstriji, na Norveškem, v Švici, Boliviji in na Kitajskem. V vsaki od teh izkoriščajo naravne danosti za proizvodnjo električne energije in ogrevanje. 

Na grškem otok Tilos kombinirajo vetrno (80 % potreb) in sončno energijo (20 % potreb). To je prvi energetsko samooskrbni otok v Sredozemlju.

Na orkneyskih otokih na Škotskem pridobivajo elektriko z 800 vetrnicami, vsaka večja kmetija ima svojo, vsako dvanajsto gospodinjstvo je samooskrbno. V naslednjih nekaj letih bodo lahko na otokih izkoristili plimovanje za proizvodnjo elektrike v elektrarnah, katerih moč bo znašala 10 kratnik proizvodnje nuklearke Krško.

Na Islandiji izkoriščajo geotermalno energijo. Islandija proizvede in porabi največ električne energije na prebivalca na svetu: 75,5 % električne energije proizvedejo hidroelektrarne, 24,5 % pa geotermalne elektrarne. 85 % električne energije porabi proizvodnja aluminija, gospodinjstva pa le 5 %. Leta 2019 je bila četrtina vseh prodanih avtomobilov električnih ali hibridnih. 

Norveška je svojo zgodbo o uspehu zgradila pretežno na enormnem naftnem in plinskem bogastvu v Severnem morju. Bogastvo fosilnega goriva, podarjeno od „boga«, je revno deželo ribičev in kmetov spremenilo v eno izmed tehnoloških središč sveta ter odprto in strpno družbo. 98 % električne energije pridobiva iz vseprisotnih in obnovljivih vodnih virov. Kar 31 % vseh izpustov toplogrednih plinov v ozračje na Norveškem prihaja iz prometa, zato namenja elektrifikaciji prometa visoke subvencije. 

Na Norveškem stoji 17 sežigalnic odpadkov. V Oslu, leta 2019 zeleni prestolnici Evrope, stoji mestna toplarna in sežigalnica smeti, ki s sežiganjem 400.000 ton smeti proizvede 20 % (okoli milijon ton na leto) vseh izpustov toplogrednih plinov, ki jih „pridela“ norveška prestolnica. V sežigalnici v Klemetsrudu je leta 2019 stekel pilotni projekt zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida v že obstoječe geološke jame, ki so v zadnjih desetletjih nastale med črpanjem nafte in zemeljskega plina in se nahajajo od tisoč do tri tisoč metrov pod morskim dnom. 

Visoko v Andih na nadmorski višini 3.660 metrov v Boliviji (še vedno najrevnejši južnoameriški državi) leži pod največjim slaniščem na svetu, poimenovanem  Salarde Uyunije 70 % vseh svetovnih zalog litija. Litij, ključno gonilo baterij vseh elektronskih naprav na planetu, je „nafta 21. stoletja.“ Svet gre v smer električne mobilnosti, te pa za zdaj ni brez litija. Tako Nemčija, Evropa, Kitajska, Združene države Amerike kot Japonska in Južna Koreja, sedanji največji svetovni proizvajalci avtomobilov, bodo verjetno ostali vodilni proizvajalci tudi električnih avtomobilov. Veliki "zeleni posel“ bo še naprej ostal v domeni velikih energetskih podjetij, ki so doslej proizvajala in prodajala za okolje uničujoča fosilna goriva.

Kitajska se je iz dežele kolesarjev prelevila v največji avtomobilski trg na svetu, izdelajo in prodajo približno polovico električnih avtomobilov. Leta 2017 so jih prodali trikrat več kot v ZDA in približno toliko kot povsod drugod po svetu skupaj! Do leta 2025 mora biti (ukaz Partije) na trgu vsak peti avtomobil električni ali hibridni. Kitajska pa je že zdaj največja svetovna proizvajalka ne le električnih vozil in litijevih baterij, ampak tudi solarnih panelov, vetrnih turbin, sistemov za shranjevanje energije in brezpilotnih letal! Kitajci ne razvijajo le električnih avtomobilov, ampak tudi avtomobile na metanol, tekoči naravni plin, v igri je tudi vodik. Medtem ko je v medijih zaslediti le „čudežno“ zgodbo o Teslovi velikanski tovarni litijevih baterij (Gigafactory), Kitajska trenutno gradi vsaj 30 podobno velikih tovarn.

Güssing v Avstriji je bilo podeželsko gradiščansko mestece, odrezano od sveta. Obdano je s 133 hektari gozda, zato so se mestne oblasti odločile za ogrevanje z biomaso. Začele so s pilotnim projektom ogrevanja šestih stanovanjskih hiš, leta 1996 se je že celo mesto grelo na biomaso, na obrobju mesta pa je zrasla velika sežigalnica lesa. Že leta 2008 je mesto proizvedlo za tretjino več električne energije iz obnovljivih virov, kot so je potrebovali. Güssing je postal energetsko samooskrben, meščani, solastniki sežigalnic lesa, bioplinarn in elektrarn, so s prodajo elektrike zaslužili več, kot so prej imeli skupnih stroškov! Zaradi poceni zelene energije in ogromno lesa sta v mesto prišli dve tovarni parketa in predelave lesa. Začela se je tudi izdelava bio goriv (celo kerozina za letala) in vodikovih gorivnih celic.

Na strehi sežigalnice odpadkov v švicarski vasici Hinwile deluje osemnajst turbin, ki iz zraka po posebnem postopku izfiltrirajo ogljikov dioksid, ki ga shranjujejo v kontejner ali plinske jeklenke. Prodajajo ga Coca coli, lokalnemu proizvajalcu mineralne vode, pa tudi podjetju, ki v toplih gredah skozi vse leto goji zelenjavo. Da bi iz zraka posesali vse letne emisije ogljikovega dioksida, bi moralo na svetu obratovati 300.000 takih tovarn, ki lahko letno zajamejo okoli 120.000 ton ogljikovega dioksida. Dolgoročno se bo seveda tudi ta tehnologija razvila in bo gotovo postala del rešitve podnebnih problemov. Zajemanje ogljikovega dioksida iz zraka postaja švicarski in nemški nacionalni projekt.

In kaj je skupno vsem tem primerom dobre prakse?

• da izkoriščajo vse svoje naravne vire
• da so se jih lotili zaradi ekonomske nuje in/ali revščine
• da so imeli brezpogojno podporo političnih oblasti
• da so jih enotno podprli vsi prebivalci, ne samo z besedo, ampak tudi s sovlaganjem
• da so jih podprli tudi domači in tuji strokovnjaki.

Seveda smo se člani ŠK takoj vprašali, katere od teh praks bi bile vredne posnemanja v naši občini. 

Člani ŠK nismo strokovnjaki, ampak če pogledamo, kaj je skupno vsem dobrim praksam, potem lahko rečemo, da imamo tudi pri nas naravne vire (gozd, veter, reke, sonce), primerne za oskrbo z električno energijo in za ogrevanje. Članica ŠK Danica Jazbinšek nam je na četrtem srečanju ŠK predstavila dva primera dobre prakse v Sloveniji, občino Luče (sončna energija) in Vransko (lesna biomasa).

Bojim pa se, da nam vse druge sestavine dobrih praks manjkajo. Nismo revni, glede rešitev se politika razdeli in vkoplje na dva bregova, enako stroka, tudi okoljske organizacije nas seznanjajo le z negativnimi platmi posamezne rešitve in praviloma jim slepo verjamemo. In tudi člani ŠK smo se razdelili na tiste, ki menijo, da pri nas kaj podobnega ni mogoče, ker nam gre predobro in si raje nagajamo kot delamo za skupni cilj, in na tiste, ki verjamejo, da lahko z osveščanjem in izobraževanjem prebivalcev presežemo razklanost. To pa je tisti del zgodbe dobrih praks, ki ne predstavlja tehnologije, ampak sociologijo: odnose v družbi, med nami, moje védenje in ravnanje. In tudi o tem govori knjiga in njeni ugledni strokovnjaki, Matevž Lenarčič, Lučka Kajfež Bogataj.

Vabimo vas, da si predstavitev knjige ogledate na naši domači strani http://iold.si/studijski-krozki/.

Zelo mi je žal, da si člani ŠK zaradi covida ne moremo ogledati Güssinga in kakšne sežigalnice. 

Nika Gams, vodja ŠK