Finžgarjeva »Povest davnih dedov« kot je pisatelj sam podnaslovil svoje delo Pod svobodnim soncem, je zgodovinski roman, ki zagotovo sodi  med najbolj priljubljene slovenske knjige, vsaj pred desetletji je bilo tako. Ko je pisatelj Franc S. Finžgar povest napisal, je poprosil vodjo muzeja dr. Walterja Šmida, naj prebere rokopis in poda oceno.  Zaprošeni je izpolnil  pisateljevo željo in podal sledečo oceno: "Za zgodovinsko stvarnost v jedru povesti jamčim. Kako pa si kot pisatelj ponazoril tedanjo dobo, o tem ne sodim, ker nisem ocenjevalec za leposlovje.« Knjiga je doživela ogromno ponatisov, brali so jo mladi in starejši, čeprav je pisatelj namenil zgodbo predvsem  mladini. Želel je, da bi mlade ozavestil, da Slovani niso bili zgolj pastirsko ljudstvo, vedno tepeno in sposobno le za sužnje.
Ko se sama spominjam  branja, to je bilo  še v osnovnošolskih časih, vem, da me je bolj kot vse bitke, ki jih je podrobno opisoval,  navduševala ljubezenska zgodba med Iztokom in Ireno. Krstno odrsko uprizoritev tega Finžgarjevega dela so v koprodukciji SNG Maribor, SNG Nova Gorica, Cankarjev dom in Zavod Škrateljc izvedli decembra lani  v Cankarjevem domu v Ljubljani. Predstavo si je poleg velikega števila mladih ogledalo tudi dvajset bralcev iz naše občine, članic bralnega krožka in ljubiteljev leposlovja in slovenskih avtorjev. Tekst  je za oder priredil Goran Vojnović, avtor glasbe je Boštjan Gombač, režiser Aleksander Popovski. Na odru so se  izvrstno predstavili mnogi mlajši igralci in navdušili publiko, ki je dvorano zasedla do zadnjega kotička. Povest dedov iz davnih časov je že doživela različne literarne izvedbe, razmišljalo se je celo o snemanju filma v tujini, a do tega še ni prišlo, zato ni čudno, da je navdihnila tudi Gorana Vojnovića k pisanju izvirnega odrskega besedila.
»V spopadu med okrutnim Bizancem na eni strani in svobode željnimi barbari na drugi strani, se odpirajo vprašanja, kdo so v današnjem času barbari in kje je Bizanc. Vprašanja ostajajo aktualna tudi v današnjem času, odgovori pa so zapleteni, nedoločni in celo dvoumni«, pravi avtor Goran Vojnović. Vsekakor je gledališki pristop drugačen, za marsikoga nov, na trenutke grotesken in vsak med nami, ki smo si predstavo ogledali, je odhajal domov z drugačnimi vtisi. Ugibam, da je razlog v tem, da je minilo več desetletij od tedaj, ko sem povest brala, in v tistem času zagotovo marsičesa, kar razumem danes, nisem povsem razumela. Knjiga je že tedaj pustila sledi, ki jih ni možno kar izbrisati. Mladi so spremljali predstavo z zanimanjem in sodelujoče na odru nagradili z dolgotrajnim aplavzom. Mislim, da to veliko pove o izvedbi predstave.

Dragica Krašovec, urednica dnevnika DVIG-ovega bralnega krožka