V soboto, 21. septembra, se nas je 16 članov PD Rega odpravilo na dvodnevni pohod na Pohorje. Z avtobusom smo se odpeljali do Doma na Osankarici (1.191 m). Od tam smo se odpravili v gozd in po lesenih brveh prispeli do Črnega jezera, ki je umetnega nastanka. Na dnu tega jezera so se leta in leta nabirali organski ostanki odmrlih rastlin in živali in ustvarili debelo plast mulja, ki je temne, skoraj črne barve. Jezero je zato videti, kot bi bilo polno črnila, čeprav je voda kristalno čista. Med vračanjem proti izhodišču smo občudovali gozdne lepotice – rdeče mušnice, ki jih je na Pohorju zelo veliko, Marta pa je našla prvega jurčka. Pot smo nadaljevali po cesti do spodnje postaje smučišča Jurgovo. Čeprav je bilo napovedano sončno vreme, je bilo oblačno, presenetile pa so nas tudi kaplje dežja. Na vrh Rogle smo jo mahnili kar po smučišču. Hodili smo počasi, zato smo potrebovali malo več časa, da smo prišli do razglednega stolpa na vrhu. Na 30 m visoki stolp se je nekaj članov tudi povzpelo. Po krajšem postanku smo se spustili do Koče na Pesku (1.386 m). Ko smo čakali na hrano, se je začelo jasniti in pokazalo se je sonce. Podprli smo se z okusnim pohorskim loncem in gobovo juho z jurčki in žganci. Po okrepčilu smo krenili naprej in se po uri in pol hoje povzpeli do Lovrenških jezer (1.529 m) –  najlepših in najvišje ležečih barjanskih jezer pri nas. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Zanimivost jezerc je ta, da se ne napajajo z nobenim vodotokom, ampak le s padavinami. Ker je plast šote v osrednjih delih barja debela skoraj tri metre, vode ne zmanjka niti ob najhujši suši. Do čudovitih jezerc z lokvanji smo se sprehodili po leseni poti, speljani med nizkimi borovci. Po ogledu smo se povzpeli še na lesen razgledni stolp, ki pa je na žalost prenizek, da bi jezerca lahko občudovali "od zgoraj". Čakal nas je še zadnji del poti do Ribniške koče (1.507 m); tam smo večerjali in prespali. Ker je nekaj naših članov imelo srečo s jurčki, nam jih je prijazno osebje pripravilo za zajtrk. Po božanskem zajtrku smo se odpravili do Grmovškovega doma (1.377m) in se potem povzpeli na Veliko Kopo (1.542 m), kjer se nahaja 13 zdravilnih energetskih točk. Od tam smo odšli do Partizanskega doma na Mali Kopi (1.443 m) in naprej do Koče pod Kremžarjevim vrhom (1.102 m). Malo pred kočo stoji kapelica z zvonom želja. Ker je bilo prijetno toplo, smo posedli zunaj in si privoščili odmor za malico in počitek. Sledil je še spust v Slovenj Gradec (411 m), kjer nas je čakal avtobus. V dveh dneh smo prehodili dobrih 42 km in premagali več kot 1.100 m nadmorske višine. Z vodnikom Jožetom smo doživeli dva prekrasna in nepozabna dneva.

J. Trček