Kmalu je med udeleženci izleta zavladalo veselo razpoloženje, stari prijatelji so se zopet srečali in obujali spomine na prejšnji izlet ter se veselili novega. Organizatorica izleta, gospa Lidija, nas je na začetku lepo pozdravila in nam na kratko opisala potek izleta, kje se bomo ta dan ustavili in kaj vse si bomo ogledali. Za dobrodošlico in popestritev razpoloženja nam je prijazno postregla z aperitivom, pri čemer se ji je pridružila še članica društva, gospa Julka, ki je imela pred kratkim rojstni dan. Potem smo se prepustili vožnji, klepetu in pogledom po lepi pokrajini, po kateri smo se vozili.
Prvi postanek smo naredili v Žužemberku, središču Suhe krajine, kjer smo nekateri spili dobro kavico ali pa pojedli okusni sendvič in si nabrali moči za odkrivanje prelepih krajev naše domovine. Na programu je bil najprej ogled gradu Žužemberk. Krajevna vodička nam je zelo zanimivo in doživeto pripovedovala o zgodovini gradu in življenju grajske gospode od njegove prve omembe v 13. stoletju. Zelo slikovito nam je opisovala življenje na gradu in v bližnjih krajih, naštela številne lastnike gradu, opisala njihov odnos do podložnikov ter čase turških upadov. Ogledali smo si grajske sobane, na žalost brez lepega baročnega pohištva, grajsko klet, mučilnico ter glasbeno sobo, v kateri smo zapeli pesem Le vkup, le vkup, uboga gmajna, da smo dokazali izredno akustičnost prostora. Z grajskega stolpa je prekrasen pogled na mesto, reko Krko in kočevski gozd. V grajski vinoteki imajo vinogradniki iz tega okoliša svojo klet, kjer hranijo vino. Na dvorišču gradu so članice domačega društva vezilj na stojnicah prikazale in prodajale svoje čudovite izdelke, prte, prtičke, slike, vse v tehniki vezenja, štikanja ali richelieu. Po občudovanju njihovih umetnin smo grad zapustili, na razglednem mestu smo si privoščili še pogled na reko Krko in kraj Loka, ki ga domačini skrbno urejajo in kjer preživljajo lepe poletne dni tudi številni turisti.
Pot nas je vodila naprej, proti Črnomlju, do kraja Občice, kjer smo si ogledali Muzej Društva Kočevarjev staroselcev. Vodička po muzeju, gospa Pečavar, tudi članica društva, nam je zelo doživeto pripovedovala o življenju Kočevarjev, o tem, kdaj in kako so prišli na to območje, in tudi, kdaj in kako so ga potem v veliki večini zapustili, s čim so se ukvarjali in preživljali. V muzeju smo si ogledali zbirko njihovih predmetov in lepo izdelani maketi izginulih kočevarskih vasi. Društvo je aktivno in skrbi za ohranjanje kulturne dediščine prednikov, izdaja knjige in izvaja številne projekte.
Še pod močnim vtisom zanimivih in pretresljivih zgodb o Kočevarjih smo se odpeljali v Belo krajino, kjer smo se na Mladici pri Semiču ustavili na idilični domačiji legendarnega ljudskega godca in pevca Tončka Pluta. Znan je bil po vsej naši domovini in tudi zunaj slovenskih meja, kamor so ga njegovi navdušeni občudovalci vabili v goste in na koncerte. Njegova posebnost je bilo igranje na bršljanov list. Domačijo sta njegova sinova Slavko in Anton uredila v muzej. V spominski hiši, v kateri so ohranjeni številni predmeti, stari tudi 200 let, so na ogled številne fotografije, plakete, časopisni članki in drugi dokumenti, ki prikazujejo življenje in delo tega belokranjskega godca, pevca in veseljaka. Sin Anton nam je na hudomušen in simpatičen način na kratko opisal njegovo pestro življenjsko pot. Po belokranjski šegi so nas nato pogostili z znano in slastno belokranjsko pogačo, pa tudi grla niso ostala suha! Oba sinova sta tudi glasbenika in ni bilo treba dvakrat reči – že smo pred domačijo, ob spremljavi Slavkove harmonike, iz srca in ubrano peli slovenske narodne in belokranjske pesmi. Zaplesali smo tudi belokranjsko kolo in kar težko smo se poslovili od simpatičnih in gostoljubnih sinov Tončka Pluta. Za nas je bilo to zares lepo doživetje, pa tudi oba gostitelja sta nas pohvalila, češ da tako živahnih in mladostnih upokojencev že dolgo nista gostila.
Toda pot nas je vodila naprej, do lepega kraja Podzemelj, kjer nas je v gostišču Veselič že pričakovala simpatična in jezična gostilničarka, gospa Andreja. Prijazno nas je sprejela in pozdravila, in komaj smo se po aperitivu posedli, je bilo okusno kosilo že na mizi. Po dobri jedači in pijači smo še malo posedeli in poklepetali. Gostilničarka Andreja nas je po kosilu povabila k dvema mizama, na katerih so bile pripravljene razne jestvine. Malo začudeni smo se spogledovali, češ, kaj pa sedaj to bo ... Toda kmalu smo uganili, da je pripravila vse sestavine za peko belokranjske pogače! In to po izvirnem receptu, ki je zaščiten. »No, kaj takega,« smo se razveselili, »zdaj bomo pa priča peki originalne pogače!« Toda gospa Andreja nas je še enkrat presenetila, saj je za peka izbrala dva kandidata iz naših vrst, in tako sta Branka in Matej kar naenkrat pristala pred mizama, v belih predpasnikih! Ves strah, kako bosta po strogih navodilih pripravila pogačo, ju je kmalu minil in vešče sta se lotila peke. Po natančnem mešanju, gnetenju in vzhajanju testa ter rezanju sta nastali dve prekrasni pogači, pripravljeni za v peč. Medtem ko smo čakali, da se spečeta, smo se nekateri člani sprehodili do reke Kolpe v bližini, kjer je lep kamp Podzemelj. Nekaj junakov si je v reki celo ohladilo noge, saj je bila prav prijetne temperature. Številni turisti so se pa kar korajžno v njej tudi kopali.
Vrnili smo se v gostilno, kjer sta nas sredi lepo pogrnjene mize že pričakovali mamljivi in dišeči pogači. Gospa Andreja je priznala, da tako lepa in dobra pogača ne uspe vsakemu peku, sploh če jo peče prvič, in zelo pohvalila naša nadarjena peka. Po njeni oceni sta bili pogači spečeni natančno in sta ustrezali skoraj vsem zahtevam izvirnega recepta. Za vse udeležence tega izleta je bilo to res zanimivo doživetje. Ob okušanju slastne pogače nas je presenetil še obisk Slavka Pluta v gostilni, ki je s svojo harmoniko hitro dosegel, da se je kar nekaj parov zavrtelo, ob njegovi spremljavi pa smo ponovno zapeli. Le stežka smo se poslovili od gostoljubnih Belokranjcev, toda čas nas je že priganjal.
Vsi dobre volje ter polni novih spoznanj in lepih vtisov smo se odpeljali čez Gorjance in mimo Novega mesta proti domu. Ob prizorih prelepe pokrajine, zelenih borov in brez, travnikov in lepo obdelanih polj, na katerih se odpočije popotnikovo oko, ter ob poslušanju lepih slovenskih pesmi, ki jih ob vrnitvi domov vedno ubrano prepevajo naši člani, nam je pot hitro minila. Prijetno utrujeni in polni vtisov smo se ob slovesu še zahvalili naši organizatorici Lidiji za res lepo izpeljan izlet in vozniku Bojanu za lepo in varno vožnjo. Člani društva se že veselimo našega jesenskega izleta!
Tekst: Marjeta Filipič
Foto: Jani Šušteršič
