Hamurabijev zakonik

3750 let star zakonik je aktualen tudi za naš čas in kraj. Hamurabi je bil babilonski kralj, ki je živel in vladal v Mezopotamiji okoli leta 1750 pred Kristusom, torej nekje na prehodu iz bronaste v železno dobo. To je daleč nazaj. Za lažjo predstavo povejmo, da so Hamurabijevi Babilonci živeli toliko pred Rimljani kot Rimljani pred nami. Hamurabi si večne slave ni pridobil z vojaškimi zmagami, ampak s tem, ko je dal v skalo vklesati zakone, ki so urejali red in življenje takratnih ljudi.
In kaj je v tem zakoniku, ki ga sestavlja 282 členov, tako posebnega, razen njegove starosti? Najprej preseneča sistematična urejenost zakonov glede na področja. Tako na enem mestu ureja obveznosti strank pri sklepanju pogodb, na drugem kazni za kraje, na tretjem pravico delavcev do plačila in odgovornost lastnika vodnega jezu, ki se je porušil zaradi malomarnega vzdrževanja. Če so nekateri členi vezani na takratni način življenja, kot na primer vzdrževanje vodnega jezu, pa so nekateri večno aktualni, tudi za naš čas in okolje. Drugo, kar preseneča pri zakoniku, pa je vsebina in načela, ki so pri tem uporabljena.

Prvi štirje členi na začetku zakonika govorijo o tem, da sodbe ne more biti, če krivda ni dokazana. Zgolj mnenje sodnika in množice ni dovolj za izrek sodbe in kazni. Obenem prvi členi Hamurabijevega zakonika govorijo, da mora tisti, ki nekoga po krivem obtoži oz. zavaja sodnike, prevzeti njegovo kazen. In kazni v tistem času niso bile mile, pogosto je bila kazen celo smrt. Iz celotnega zakonika veje načelo, da velja za vse. Ker pa je bila takratna družba večrazredna, je to načelo veljalo znotraj vsakega razreda. Vendar veljalo je. Pravice, dolžnosti in zagrožene kazni so bile enake za vse, ne glede na narodnost ali morebitne prijateljske vezi obravnavanega s sodnikom.

5. člen zakonika je še posebej zanimiv, ker govori o odgovornosti sodnikov in tistih, ki imajo pravico in dolžnost presojanja. Če se izkaže, da je sodnik po lastni krivdi, še toliko bolj pa, če je namenoma napačno razsodil, je moral dvanajstkratno povrniti storjeno škodo in nikoli več ni smel opravljati sodniške službe. Zanimivo, kajne? Kaj pa to pomeni za nas, za našo malo lokalno skupnost? Ker smo mi enako ljudje, kot so bili ljudje Babilonci, imamo tudi mi enake probleme, le da so naši prilagojeni stanju tehničnega razvoja. Ravno tako kot pred tisočletji, obstaja tudi danes skušnjava veljakov, da bi si zakone po svoje tolmačili, sebi v korist in drugače kot takrat, ko gre za običajne in ne tako pomembne ljudi. Prav tako kot v preteklosti, obstaja danes skušnjava tistih, ki imajo možnost odločanja in razsojanja, na primer občinskih svetnikov, da razsojajo v korist prijateljem veljakom. In ravno tako kot pred tisočletji, to tudi danes ni prav. Enostavno ni pošteno. In če se zgodi, je na nepravilnost treba opozoriti, sicer se lahko nepošteno delovanje »sodnikov« in »veljakov« preveč razpase na škodo »običajnih« ljudi.