Trije mentorji in trije študentje DVIG-a smo sodelovali na nacionalni prireditvi 15. maja 2025. Posvečena je bila 30-letnici delovanja TVU v Sloveniji. Program je bil ne le poučen in zanimiv, ampak se je močno dotaknil tudi naših src, še posebej, ko je dvorano preplavila slovenska himna, simbol naše pripadnosti in kolektivnega ponosa, ki jo je z vzvišeno interpretacijo zapela Tinkara Kovač. Celodnevna osrednja prireditev ob 30-letnici TVU je pokrivala tri vidike: predstavitev treh desetletij TVU, andragoški kolokvij na temo Izobraževanje odraslih za mir in predstavitev prejemnikov priznanj  ACS.
V tem prispevku sem se omejila na andragoški kolokvij, poimenovan Živeti mirovništvo – izobraževanje odraslih za mir. V času, ko svet pretresajo številni konflikti, nasilje in hitre spremembe, postaja vprašanje miru bolj aktualno kot kdaj koli prej. V filozofsko in etično obarvanem prispevku Vzgoja za miroljubnost v luči odnosne etike je  prof. dr. Bojan Žalec s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani izpostavil, da so resonančnost, empatija in nasilje ključni elementi za medčloveške odnose. Resonančnost pomeni, da se »uglasimo«  drug z drugim – podobno kot glasbena struna, ki začne vibrirati, ko zazna enak ton:  čustveno »zazvenimo« drug ob drugem,  občutki in energije ljudi se ujamejo, da nastane občutek povezanosti, varnosti in medsebojnega razumevanja. Empatija pomeni, da čutimo čustva drugega, razumemo, kaj nekdo drug misli ali čuti, tudi če sami tega ne občutimo.
Nasilje pa je prof. dr. Žalec opredelil kot sestavni del kulture, ki je rezervirana za odnose med ljudmi,  ne pa narave – velja v živalskem svetu: če volk poje divjad, to ni nasilje. O nasilju govorimo takrat, ko človek uporabi silo ali grožnjo s silo, da bi druge prisilil k določenemu ravnanju, preprečil dejanja ali povzročil škodo v lastno korist ali zadovoljstvo. Nasilje je lahko upravičeno – če policija, sodstvo in tudi nekateri drugi uporabijo silo ali prisilo za preprečevanje ali kaznovanje vedenja, ki velja za kaznivo. Konkretna razlika med upravičenim in neupravičenim nasiljem je lahko zapletena in kompleksna.
Profesor Žalec je poudaril, kako pomembno je, da se zavedamo tragične narave nasilja, ki krši temeljna etična načela, kot so zapovedi: »Ne laži!«, »Ne kradi!« in »Ne ubijaj!«. Te zapovedi predavatelj poimenuje načela svetosti. Tragedija kršenja načela svetosti je v tem, da je, tudi če je upravičeno, tudi če nimamo druge izbire, to vedno nekaj slabega. Naš položaj je tragičen, ker pogosto nimamo druge »etične« možnosti, kot da kršimo ta načela in smo »obsojeni« na njihove kršitve. Etika tragične narave kršenja svetosti tako nasprotuje vsakemu triumfalizmu zmagovalcev kot tudi demonizaciji storilcev in še uvajanju nepravičnih povračilnih ukrepov. Oboje se je vedno znova izkazalo za izvor grozljivega nasilja in nespoštovanja dostojanstva vsakega človeka.
Predavanje je sklenil s sporočilom: »Resonanca, empatija in zavedanje o tragediji vsake kršitve načel svetosti so v odnosu medsebojnega prepletanja, odvisnosti in krepitve. Zato vzgoja za mir vključuje vse troje kot svoje sredstvo, metodo in cilj. Pomanjkanje katerega koli od njih bistveno omejuje vzgojo za mir. Hkrati nespoštovanje ali celo nasprotovanje kateremu koli od njih izkrivlja, onemogoča in se v skrajnih primerih celo spreminja v njegovo nasprotje, kljub formalni ali navidezni zavezanosti miru ter izobraževanju zanj.«
Rekla bi, da nam zavedanje o tragičnosti nasilja lahko odpira tudi nove poglede na vojne in nasilje v naši bližini ter v svetu.

Olga Drofenik, DVIG