Na velikonočni ponedeljek, 22. aprila, se nas je osem udeležencev razveselilo izleta do Mojčinega doma na Vitrancu. Z vodnikom Jožetom smo se zapeljali v Kranjsko Goro do jezera Jasna (830 m). Obsijalo nas je zgodnje jutranje sonce, tako kot zasnežene vrhove. Narava po gozdnih poteh je bila lepa. Občasno so se odpirale manjše razgledne točke na martuljško skupino gora. Grebenska pot, po kateri smo hodili, je bila zelo strma. Potrebnih je bilo kar nekaj previdnih korakov. Mojčina pot ni bila preprosta, kot smo si mislili. Vremenske razmere za takšno pot so bile idealne. Bile so skoraj poletne temperature. Modro nebo so krasila jadralna letala. Med borovci in ob rastišču mehkega resja so bili ostanki snega. Čudoviti razgledi so se nam odpirali nad dolino Kranjske Gore ter do Korenskega sedla. Tik pod vrhom so nam pot krasili lepi cvetovi telohov. Na zeleni vzpetini, kot v pravljici, smo kmalu zagledali Mojčin dom na Vitrancu (1555 m). Oskrbnik doma Primož in njegovi hčerki so nas  prijazno sprejeli in postregli. Na vrhu smo si vzeli čas za druženje. Z razgledišča smo imeli kot na dlani čudovit pogled na vrhove. Sestopili smo do zgornje postaje štirisedežnice Vitranc 1. Na delu strme makadamske ceste je bil še sneg. Nekateri smo se veselo kepali. Odločili smo se, da obiščemo lepo urejen Bedančev dom (1116 m). Ker Bedanca ni bilo doma, smo se fotografirali ob Bedančevem lesenem kipu. Sledil je spust po vznožju kranjskogorskega smučišča do izhodišča. Bili smo enkratna družba. Preživeli smo čudovit dan, poln energije, novih poznanstev, veselja in smeha, za katerega je bila zaslužna Irena iz Dragomerja. Seveda nismo pozabili na Kekca in teto Pehto ter njenih zdravilnih rožic. To skrivnostno pot smo pustili za naslednjič. 

Hvala vodniku Jožetu za vodenje enkratnega izleta, 

Lili