Kljub ne ravno obetavni vremenski napovedi smo se upokojeni dragomerski botri zbrali na sredino jutro v martinovem tednu, da okusimo mošt vina v  Beli krajini. Dežne kaplje so nas spremljale vse do Novega mesta, a po prvem orehovčku na avtobusu nas niso motile niti toliko, da se ne bi ustavili pri Badovincu na drugi strani Gorjancev. Ker pa so bili ti pokriti s kapo megle, ki nam je zastrla pogled na Belo krajino in njene bele breze, smo izkoristili plan B in si ogledali gostilno znotraj zidov in pod varno streho … Po kratkem postanku in sendviču smo vsi željni znanja pot nadaljevali preko hrvaškega ozemlja na slovensko stran, točneje v osnovno šolo Bistra buča v Radovici pri Metliki. Na ganku nas je pričakal strog učitelj s palico v roki, zato smo se brž posedli v šolske klopi. Preselili smo se v leto 1957 in podoživeli takratni način šolanja. Na duhovit in humoren način smo spoznavali kulturno in naravno dediščino Bele krajine ter njeno kulinariko. Na koncu učne ure smo vsi učenci prejeli spričevalo, nekateri uspešno, nekateri pa razreda žal niso izdelali. Ena učenka ni hotela vzeti spričevala domov, bala se je, kaj ji bo rekel mož, saj je imela vedenje nezadostno. Kljub spričevalom, ki za vse niso bili vzorni, smo si vsi ogledali še muzej jamskega medveda in notranjost tipične belokranjske hiše. Vsi že hudo šolani smo se peš spustili do turistične kmetije Bajuk, kjer nas je čakala pojedina. Po dobri hrani in ob kozarčku žlahtne kapljice smo malce pokramljali, ko se nam je pridružil glasbenik Andrej Bajuk, ki je poskrbel za veselo razpoloženje in ob zvokih njegove harmonike smo tudi plesali, dokler nas ni obiskal sv. Martin. Ob pomoči naših dveh brhkih deklet ter nas botrov je krstil mošt in ga spremenil v dobro vino. Ker pa botri nismo lahkoverni, smo se preselili v zidanico, ki pet metrov pod zemljo skriva svoje zaklade. Sledila je pokušina vin ob še topli belokranjski pogači in kot se za zidanico spodobi, smo ob veselih zvokih harmonike seveda tudi zapeli. Prehitro je prišel čas odhoda in neradi ter prav počasi smo odhajali proti avtobusu. Na poti proti domu nismo premlevali, kam bomo šli za botre naslednje leto, saj se bomo srečali že naslednji mesec, v soboto, 16. decembra, na prednovoletni žurki v domačem   »gasilcu« in še tam kakšno rekli.

Inka