Marjan Miro Dobovšek je fotograf, pedagog in ljubiteljski igralec, rojen 18. septembra 1953 v Ljubljani. Kariero je začel kot fotoreporter in fotourednik pri številnih časopisih ter revijah (Delo, Kulturni poročevalec, Mladina, Rodna gruda, Komunist, Slovenec, Ljubljana E-šport, Dober tek, Obramba, Krila), knjižnih ter drugih publikacijah, ki so izšle v Sloveniji in tujini. Njegov opus obsega dokumentarno, umetniško in marketinško fotografijo. Njegova dela so del zbirk domačih in tujih muzejev, med njimi tudi Muzeja novejše zgodovine Slovenije, kamor je predal več kot 4.000 enot svojega gradiva. Po upokojitvi se je posvetil amaterskemu gledališču in danes s ponosom nastopa v Mah teatru.

Kako bi se opisali v nekaj stavkih? Katere lastnosti vas najbolje predstavljajo?
Že od nekdaj me zanima umetnost in sem z njo zelo povezan. Vedno sem se družil in se še vedno družim z umetniki, slikarji, glasbeniki, boemi ipd. Sam sem se ukvarjal z umetniško fotografijo – bil sem predsednik Fotogrupe ŠOLT, kjer sem prejel številne nagrade in priznanja. Moja fotografska dela so razstavljena v galerijah in muzejih doma ali v tujini. Poleg tega sem se veliko ukvarjal s slikarstvom in zaključil slikarsko šolo ZDSLU (Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov). Trenutno sem povsem predan igralstvu – igram in snemam v filmih, serijah, televizijskih nadaljevankah, reklamah, poleg tega nastopam v amaterskem gledališču.

Kaj vas v življenju najbolj navdihuje ali osrečuje?
Najbolj me navdihuje in osrečuje umetnost na vseh področjih. Posebej uživam v ustvarjanju ter druženju in pogovorih z drugimi umetniki.

Kako ste se vključili v Mah teater in kaj vas je pritegnilo k amaterskemu gledališču?
Leta 2022 sem se preselil v Sinjo Gorico in takoj začel iskati gledališke skupine, da bi lahko še naprej igral. Prijazno se mi je odzval takratni predsednik Miran Setnikar, ki me je povabil v gledališko skupino Mah teater. Takoj sem bil vključen v novo nastajajočo igro Nepričakovan obisk.

Kako gledate na vlogo amaterskega gledališča v kulturi? Kakšen pomen ima zlasti Mah teater za vas osebno?
Amaterska gledališča so zelo pomembna za kulturo, saj navdihujejo tako igralce kot tudi gledalce. Ljudem približujejo umetnost in jih izobražujejo v kulturnem jeziku. Mah teater deluje odlično na vseh področjih – tako pri igralskem kot umetniškem ustvarjanju – in s svojo dejavnostjo bogati Dragomer ter širšo Slovenijo. Zelo sem ponosen in srečen, da sem del te skupine. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil celotnemu ansamblu za pomoč pri vajah in predstavah.

Vaša asociacija ob besedi gledališče: kaj vam pomeni igrati in nastopati pred občinstvom?
Nastopanje pred občinstvom je čudovita, a hkrati zahtevna izkušnja. Talija, boginja umetnosti, predvsem komedije in gledališča, je moja muza in mi daje navdih pri igri. Preden stopim na oder, je potrebnih veliko vaj in priprav z ansamblom. Na premierni dan, pred vstopom na sceno, je prisoten adrenalin, živčnost in trema – sprašuješ se, če boš uspešno upodobil lik. Ko pa predstave tečejo in gremo na gostovanja, je tam vse eno samo veselje.

Nastopate v več predstavah Mah teatra.Kako se pripravljate na svoje vloge in katera vam je najljubša ter zakaj?
V Mah teatru igram v komediji Nepričakovan obisk in v barjanski zgodbi Bobri. Pri komediji je igranje bolj sproščeno, saj se odzivi občinstva s smehom razlikujejo. Pri Bobrih gre za resnejšo zgodbo, kjer moraš ostati povsem zbran. Obe predstavi sta mi pri srcu, saj uživam v raznolikosti kostumov, postavitvah scene, igri svetlobe in glasbe.

Se spomnite kakšne posebne izkušnje z odra – bodisi zabavne, ganljive ali neprijetne – ki vam je ostala v spominu?
Pred predstavo je veliko dela – priprava scene, rekvizitov, kostumov, ličil ipd. Enkrat smo pozabili glavni rekvizit - zvonec, kar je povzročilo paniko in malo zmede, vendar smo situacijo pravočasno rešili. V ansamblu imamo tudi šepetalko, ki nam je vedno v veliko pomoč.

Kako se po napornih dnevih sprostite? Se morda navdihujete s knjigami, filmi ali glasbo?
Sprostim se predvsem z glasbo – od klasične do rocka in new agea, odvisno od trenutnega razpoloženja. Pri knjigah treniram hitro branje, pri filmih pa najbolj uživam ob trilerjih, ki me držijo napetega, podobno kot igranje v gledališču.

Kaj bi svetovali gledalcem vaših predstav in tistim, ki razmišljajo o tem, da bi se pridružili amaterskemu gledališču?
Vsem želim veliko sreče v novem letu in vas vabim, da pogosteje obiskujete gledališča ter tako podpirate naše delo. Tisti, ki si želite ustvarjati, pa ste prisrčno vabljeni, da se pridružite gledališki skupini Mah teater.

Vesna Lovrenčič