Majda Miklavčič se je po desetih letih bivanja v Ljubljani preselila nazaj v svojo rojstno Vrhniko, kjer sedaj živi s svojo družino. Kot pravi naša sogovornica, je po končani gimnaziji po naključju pristala na štiriletnem študiju sociologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Diplomirana sociologinja kadrovskega menedžmenta je poklic kadrovika opravljala več kot deset let, lani pa je spremenila poklicno pot in začela delati za javni zavod na področju evropskih programov mobilnosti, izobraževanja in usposabljanja. Gledališče je vzljubila v zgodnjih osnovnošolskih letih, ljubezen do nastopanja pa je nato negovala še na gimnaziji. Po dolgem premoru se je lansko leto pridružila skupini Mah Teater in na povabilo predsednika Mirana Setnikarja prevzela vodenje podružnice. Kot nam je zaupala, želi svojo željo po igranju povezati z organizacijskimi zahtevami postavitve igre na oder. Z Majdo Miklavčič smo v uvodu spregovorili o njenem okusu za glasbo, film in knjige, nato pa smo se lotili še gledališča.

Descartes je nekoč rekel, da je branje dobrih knjig kot pogovor z najboljšimi ljudmi preteklih stoletij. Katero knjigo ste vi nazadnje prebrali?

Mislim, da je bil to roman Yann Martel - Pijevo življenje, po katerem je posnet tudi film. Kot običajno, je roman veliko boljši in daje boljši vpogled v občutje glavne literarne osebe.

Kateri film vam je najbolj ostal v spominu?

Videla sem že kar precej filmov in težko bi izpostavila samo enega, veliko mi jih je ostalo v spominu. Rada imam velike epske zgodbe, ki nosijo določeno sporočilo, izogibam pa se grozljivk.

Glasba, ki je narejena po vaši meri?

Težko bi rekla, da imam rada samo eno zvrst glasbe. Odvisno od počutja in od tega, kaj počnem. Sočasno je glasba tudi način, kako lahko dosežem neko želeno občutje. Zadnje čase me bolj vleče k instrumentalni glasbi, predvsem kadar glasbo poslušam sama in samo zase.

Predstavljajte si, da imate neomejene finančne vire  in dovolj časa. Kakšen oddih bi si privoščili?

Ko potujem, me bolj vleče v naravo kot v velika natrpana mesta. Ko bodo otroci nekoliko večji, si želim obiskati Yellowstone in nacionalni park Grand Canyon, občudovati veličastnost sekvoj in videti moč vztrajne reke. 

Kako najraje preživljate čas zase? V sproščenem lenarjenju ali aktivno?

Verjetno sem bolj nagnjena k temu, da sem v gibanju. Rada hodim na Planino ali po mnogih vrhniških sprehajalnih poteh. Veliko energije dobim iz občudovanja narave v vseh letnih časih. Tudi na dopustu po dnevu ali dveh postanem nemirna, če preveč ležim (smeh). Zato sem vedno jaz tista, ki se zjutraj prva zbudim, vstanem in poskrbim, da že zjutraj naredim en krog, preden se ostali zbudijo. Seveda tudi meni kdaj pa kdaj odgovarja, da samo pijem kavico in berem časopis, dobro knjigo. Kakšen deževen dan je idealen za lenarjenje.

Kako pa se najraje sproščate po napornem dnevu?

Dolg objem svojih najdražjih in še daljši sprehod vedno pomaga, da se počutim bolje.

Vaša asociacija ob besedi gledališče?

Prav gotovo Mah Teater, kjer ustvarjamo zgodbe gledališča. Potem pa moja učiteljica iz 3. razreda osnovne šole, Lidija Rajer, ki je v času, ko sem obiskovala osnovno šolo, vodila dramski krožek. Ona je tista, ki me je prva navdušila s svojo energijo in ljubeznijo do gledališča  ter nastopanja.

Kaj vam pomeni igranje na gledališkem odru?

V gledališču me navdušijo igralci, ki v svoje vloge in v igro dajo del sebe, ki je prej neviden. Sposobnost, da se človek prelevi v nekaj ali nekoga drugega.

V igranju najdem tudi občutek povezanosti. Všeč mi je občutek, da sem del nečesa večjega od sebe; del društva, ki sodeluje, ustvarja. Da igra postane tisto, kar gledalec vidi na odru kot končni izdelek, je potrebno res veliko sodelovanja režiserja in igralcev vse do tistih, manj vidnih članov ekipe: scenarista, tehnika, lučkarja ter prišepetovalca. Za dobro igro je potrebna velika mera usklajenosti in tega ni brez dobrih odnosov  ter zaupanja.

Nedavno ste prevzeli mesto podpredsednice in vodje vrhniške podružnice Mah Teatra.

Kako vidite svoje vlogo?

Želim biti povezovalni člen med različnimi deli, ki skupaj sestavijo gledališko igro. Pomembno bo poslušanje posameznih članov društva in njihovih želja, usklajevanje le-teh z zmožnostmi celotne skupine ter okoliščinami, v katerih društvo deluje.

Kakšni so vaši načrti, kaj želite doseči?

 Postaviti na oder kvalitetne igre, pri tem pa se razvijati in zabavati.

Kaj bi bilo potrebno spremeniti oziroma izboljšati v amaterskih gledališčih, da bi bila ta za gledalce bolj prijazna in zanimiva?

Amaterska gledališka društva naj bi bila namenjena zabavi in druženju ter skupnemu ustvarjanju. Včasih na to kar malo pozabimo.

Lani je na Vrhniki potekal res zanimiv tečaj igranja in vsekakor upam, da bo takih priložnosti še več, saj igralcem dajo možnost pridobivanja novih znanj, posledično pa to izboljša igro. Mah Teater ima srečo, da lahko deluje v Cankarjevem domu na Vrhniki. Veliko amaterskih gledališč mora delovati v neprimernih prostorih, kar verjetno vpliva tudi na izkušnjo gledalca.

Nam lahko zaupate kakšno izkušnjo z odra, ki vam je ostala v spominu?

Težko bi izpostavila samo eno izkušnjo. Veliko je dobrega in včasih tudi kaj malo manj dobrega. Večina situacij se razreši s smehom in dobro voljo. Ne glede na to, ali je to pozabljeno besedilo, igralec, ki zboli tik pred nastopom in ga potem nadomesti njegov kolega, ali pa slaba volja nekoga na vajah, ko se že petdesetkrat odigra en in isti prizor. Lahko je samo navdušenje nad dobro igro, nad zadovoljnimi gledalci in občutek ponosa ob bučnem aplavzu in čestitkah publike. Vse to je del tega, da si član amaterskega gledališkega društva.

Kaj bi želeli sporočiti gledalcem vaših predstav?

Udobno se namestite, pozabite na težave in uživajte!

Mesta v gledališki skupini Mah Teatra, ki bo delovala tudi na Vrhniki, še niso zapolnjena. V svoje vrste vabijo ljubiteljske igralce in igralke, tonske mojstre, mojstre za osvetlitev in ostalo tehnično osebje. Prijave in več informacij na telefonski številki: 041/ 703 327.

Vesna Lovrenčič