Vilma Simončič je risbo vzljubila zelo zgodaj. Že kot otrok je rada posegala po svinčniku in papirju, likovni pouk pa ji je v šolskih letih predstavljal poseben prostor svobode in navdiha. Kot sama poudarja, je imela izjemno učiteljico, ki ni sledila zgolj učnemu načrtu, temveč je znala prepoznati pomen domišljije, spontanosti in osebnega izraza. Učence je spodbujala k ustvarjanju brez strahu pred napakami, kar je v avtorici pustilo trajno sled.
Čeprav je v gimnazijskih letih pogrešala praktični del likovnega ustvarjanja, se risbi ni nikoli zares odpovedala. Doma je vztrajno risala in prerisovala, najpogosteje portrete svojega očeta, ujete v vsakdanjih trenutkih – ob branju časopisa ali reševanju križank. Prav ti intimni prizori razkrivajo njeno občutljivost za človeka, izraz obraza in drobne geste, ki govorijo več kot besede. Posebno mesto v njenem ustvarjanju imajo tudi roke, motiv, ki jo že dolgo privlači in je na razstavi predstavljen z več risbami. Roke kot nosilke dela, dotika in čustev v njenih delih zaživijo kot samostojen izrazni element.
Svinčnik ostaja njeno najljubše likovno orodje – preprost, a hkrati izjemno izrazit. Poleg risbe se avtorica pogosto posveča tudi akvarelu, tehniki, ki zahteva odločnost in zbranost, saj popravkov skorajda ne dopušča. Prav ta neposrednost ji je blizu, še posebej v povezavi s svinčnikom, s katerim akvarel ustvarja harmonično celoto. Preizkusila se je tudi v drugih tehnikah – olju, akrilu in pastelu. Medtem ko je olje zaradi prostorskih in časovnih zahtev zanjo manj primerno, akril še vedno občasno uporablja, s pastelom pa se postopoma spoznava in išče lasten izraz.
Danes, ko je, kot sama z nasmehom pove, »vesela upokojenka«, si kljub občutku, da časa nikoli ni dovolj, zavestno vzame prostor za svoje hobije. Likovno ustvarjanje ostaja pomemben del njenega vsakdana, vir zadovoljstva, notranjega miru in osebne rasti. Razstava je tako rezultat dolgoletne predanosti risbi in slikanju, hkrati pa tudi dokaz, da ustvarjalnost ne pozna starostnih meja.
Ob odprtju razstave je avtorica obiskovalcem na kratko predstavila vsebino razstavljenih del ter ozadje njihovega nastanka, zaključne besede pa je prispevala Anica Vengust, ki je poudarila pomen ljubiteljske likovne ustvarjalnosti in poguma, da avtor svojo intimno ustvarjalno pot deli z javnostjo.
Razstava Vilme Simončič je tiha, a zgovorna. Ne vsiljuje se, temveč vabi k opazovanju, k počasnemu branju podob in k razmisleku o lepoti vsakdanjih trenutkov, ujetih v črto in barvo.
Razstava bo na stopnišču Občine Log – Dragomer na ogled do konca januarja.
Andreja Čamernik Rampre
Foto: Andreja Čamernik Rampre



