Pretopli marčevski dnevi so vabili v naravo, proč od knjig in posedanja na kavču. Pa je narava poskrbela, da v aprilu ni bilo več tako lepo in je bilo posedanje s knjigo nekje na toplem spet dobrodošlo. Zvesti bralci pa tako ali tako nikoli ne iščejo razlogov, ki bi jih odvrnili od branja, temveč je vsaka nova knjiga prijeten izziv, ki se mu je težko upreti. Še zlasti, če ti branje priporoči nekdo, ki ga je vsebina knjige že pritegnila in navdušila.
Kar nekaj knjig smo prebrali v zadnjih dveh mesecih. Začela bom z Vilmo Purič in njenim delom Burjin čas. Pisateljica v knjigi opisuje življenje v manjši vasi Repen (v bližini Trsta) v času druge svetovne vojne. Delo je prepleteno z zgodbami kar nekaj žensk. Le te zelo zaznamujejo njihova življenja. V zgodbe pisateljica nevsiljivo vključuje lepoto narave tistega konca in življenje v vasi v tistem času. Nadaljevali smo s pisateljico Tanjo Tuma in njenim delom Češnje bele in rdeče. Tudi ta knjiga poseže v vojni čas. Glavni junakinji, sovaščanki iz majhne vasi v Brkinih, se znajdeta na nasprotnih straneh. To je berljiva zgodba o usodi ljudi med drugo svetovno vojno, pretresljiva pripoved glavnih junakinj in njunih najbližjih, ki vendarle nosi tudi sporočilo o tem, da je sprava mogoča le med posamezniki. Sicer pa zaključke prepuščam bralcem in priporočam v branje. Več pozornosti smo posvetili tudi Svetlani Makarovič. Mnogi jo poznajo po izvrstnih zgodbah za otroke, manj pa po delih za odrasle ali kot izvrstno pesnico. Mi smo se seznanili z delom Počitnice pri teti Magdi. Zgodba je hudomušna in iskriva, junakinje ne povsem običajne, pa saj tako poznamo tudi avtorico.
Dogodek zadnjih dni pa je bil izlet članov in članic bralnega krožka na Tržaško in obisk kulturne prireditve na Majenci. Prireditev združuje veliko krajanov občine Dolina pri Trstu, ki ima približno 6.000 prebivalcev, šestdeset odstotkov je Slovencev. To je tudi ena od šestih občin, v kateri je župan vedno bil slovenske narodnosti. Spoštujejo slovensko tradicijo in običaje, jih negujejo in ohranjajo. Eden takih je tudi postavljanje mlaja. Na začetku maja, običajno na prvo nedeljo, se tradicionalno odvija vaški praznik Majenca. Ime prireditve je najbrž nastalo zaradi meseca, v katerem se praznik odvija, nekateri pa pravijo, da je ime dobil po majnici, ki cveti v tem času in mu pri nas pravimo španski bezeg. Ob srečanju s pisateljem, nekdanjim županom občine Dolina, oljkarjem, dolgoletnim učiteljem in organizatorjem najrazličnejših dogodkov Borisom Pangercem v naši občini smo se navdušili in si dogodek ogledali tudi sami.
Ob našem obisku Doline, ki so se mu pridružili tudi naši prijatelji, člani bralnega krožka iz KD Studenci iz Maribora, nam je Boris Pangerc namenil precej svojega dragocenega časa. Imenovani je nepogrešljiv član pripravljalnega odbora te prireditve že vrsto let. Prav zaradi tega smo mu iskreno hvaležni za vse, kar je storil za nas. Poleg postavitve mlaja, za katerega slovenski fantje in dekleta spletajo vence, okrasijo češnjo, ki krasi vrh mlaja, in prepevajo pesmi, v tem času pa se vrstijo tudi različne kulturne prireditve, tekmovanja in predstavitve. Celotno praznovanje traja tri dni, pri čemer je prvi dan namenjen postavitvi mlaja, drugi in tretji pa rajanju in seveda po zaključku tudi podiranju mlaja.
Ogledali smo si razstavo čipk v cerkvi svetega Martina, oljkarski muzej in razstavo oljčnih olj ne le njihovih temveč pridelovalcev tudi iz drugih krajev pokrajine, v katero spada občina Dolina, razstavo domačih likovnikov v dvorani Valentina Vodnika, prisostvovali smo paradi starodobnikov in seveda pripravam za postavitev mlaja. Srečanje s Tržačani pa je imelo tudi literarni prizvok, saj smo spremljali predstavitev izdaje nove pesniške zbirke gospoda Borisa Pangerca z naslovom Ptice v mojem oljčniku. Pesnika odlikuje ljubezen do lepe slovenske besede, narave in ljudskega izročila. Ob ogledu likovnih del pa nam je svoje pesmi predstavila tudi Danila Tuljak. Pesnica je doma iz Koštabone (kraja v slovenski Istri) in jo je ljubezen zanesla v Dolino, kjer je ostala po poroki. V svojih pesmih zato uporablja poleg knjižnega slovenskega jezika tudi istrsko narečje in dolinski pogovorni jezik. Pesnikovanje pa ni njeno edino kulturno ustvarjanje. Iz testa in modelirne mase ustvarja narodne noše in motive iz kmečkega življenja istrskega človeka. Zanimiva ženska, polna optimizma in neusahljivi vir zgodbic o ljudeh in njihovem življenju na Tržaškem in v Istri.
Vsega ni možno opisati v nekaj stavkih. A če vam dopušča čas in vas zanima, kako se Slovenci še znajo poveseliti, kaj vse počno, ter želite spoznati, kako ljubijo slovensko besedo, se jim kdaj pridružite. Zagotovo boste prijetno presenečeni.
Dragica Krašovec
