Vsakdo sicer lahko napisano razume po svoje, ne more pa pričakovati, da bodo avtorji člankov ravnali drugače, če jim vsiljuje svoje mnenje. O tem, kar napišem, razmišljam sama, predvsem pa gre za moja občutenja in moje sprejemanje dejavnosti bralnega krožka. Želja po tem, da bi ljudje več segali po knjigi, po domačih avtorjih, ta pa je zagotovo skupna. Prav tako je naša skupna želja, da z dejavnostjo krožka seznanjamo bralce Našega časopisa. Želimo si čim več sodelujočih v krožku. Več ljudi več ve, več prebere, drugače razmišlja, različno čuti in človek tudi  avtorjevo delo zaradi vsega navedenega drugače ocenjuje in sprejema. Radovednost pa zagotovo pripomore k želji po branju novih del, včasih istega, pogosto pa tudi novih avtorjev.

Tudi zato se srečujemo že tretje leto zapored. Zanimivo je, da je kar nekaj koroških literatov obiskovalo gimnazijo v Celovcu, nadaljevalo šolanje na učiteljišču in potem poklicno pot nadaljevalo s poučevanjem na osnovnih in  srednjih šolah. Tako so dobro poznali življenje in delo zamejskih Slovencev, njihov boj za obstoj in priznanje slovenskega jezika v javnih ustanovah, šolah in vsakodnevni rabi. Za objavo del literatov s tega območja pa je ves čas skrbela Mohorjeva družba in kasneje Založba Drava. V marcu smo brali Valentina Polanška ter Jozeja Strutza. Polanšek, rojen 1928 v Lepeni, je nacistično učiteljišče obiskoval v Kranju in ga zaključil v Celovcu ter se po končanem šolanju zaposlil na Obirskem. Literarno ustvarjanje je začel kot pesnik. V njegovi prvi pesniški zbirki Grape in sonce (izšla je leta 1963) se zrcali njegova težka mladost. Rodil se je materi dninarici in očetu kmečkemu sinu. Z materjo sta živela sama, ali kot pravi v svoji pesmi: »Moja mati je ostala sama, z menoj svojim pankertom! Skozi koprive zasmehovanja sem hodil, mlada mati je skrivaj jokala ...«

Pesmi so preproste, iskrene, čustvene in tople, kot jih lahko napiše le človek, ki iskreno ljubi življenje in lepo slovensko besedo. V spremni besedi k zbirki Janko Messner pravi: »Kdor se je, kakor Polanšek, dokopal golorok in samotež do tolikšnega jezikovnega znanja, kdor tako čisto in svobodno ljubi materino besedo, kdor tako nenarejeno izpoveduje bolečino in radost samega sebe, svoje dežele, svojega časa, ta obeta še nadaljnjo rast, nadaljnjih cvetov.« Seznanili smo se tudi z nekaterimi proznimi deli (Velike sanje malega človeka, Križ s križi), kjer opisuje svoje življenje in življenje nekaterih, ki so se ga dotaknili, iskrivo, hudomušno in všečno slehernemu bralcu. Poznan je tudi po pesmih za otroke. 

Jozej Strutz je mlajši avtor, rojen leta 1952 v Rudi pri Velikovcu. Po končani gimnaziji v Celovcu je šel študirat  nemški jezik, slovenski jezik in filozofijo na univerzo na Dunaju. Po koncu študija se je zaposlil kot profesor na Trgovski akademiji v Celovcu, veliko pa prevaja iz nemškega v slovenski jezik in obratno. Čeprav sodi tudi med pesnike, smo brali njegovi prozni deli Kratka pomlad (v dveh delih). Inšpektor Mangart preiskuje umor, torej je delo kriminalka. Tudi Strutz uporablja lepo, razumljivo slovensko govorico, a pozna se mu, da je prepotoval veliko krajev tudi izven svoje matične domovine, saj kraje in ljudi drugih mest podrobno opisuje v svojih delih. Pravzaprav po besedilih odstopa od prej branih avtorjev, še vedno pa nas je pritegnil k branju in iskanju storilca umora. Kot predstavnik sedanjega časa je manj obremenjen s tegobami vojne in povojnega časa, a ostaja zaveden predstavnik Slovencev na Koroškem.

Naj zaključim z mislijo Polanška v pesmi Kdo sem:

»Zato naj bi ta pesem v ljubezni objela,

kar dobrih ljudi

na svetu živi!«

Dragica Krašovec