"V začetku sta bila vosek in parafin. Danes so artefakti, ki govorijo z obliko, barvo, strukturo, teksturo in z domiselnimi sestavljanji v razgibane, a hkrati urejene in vsebinsko osmišljene kompozicijske celote, ki vzpostavljajo dialog z različnimi razstavnimi prostori in v njih vselej prevzamejo dominantno vlogo." S temi besedami je razstavo domačina Rafaela Samca na prireditvi od odprtju opisala umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn. Razstava, ki ji je avtor ob tej priložnosti nadel ime "V začetku", je v Občini Log - Dragomer gostovala prvič. In to ne kjerkoli, avtor jo je postavil v osrčje cerkve sv. Janeza Krstnika, ki kraljuje na hribu nad Logom, v lepo, mistično okolje, prežeto s duhovnimi in duševnimi čustvi generacij. "Tako sem vesela, da vas lahko danes tukaj pozdravim,  ob tej čudoviti priložnosti, ko je bil naš krajan, gospod Rafael Samec, pripravljen pokazati svoje čudovite izdelke, in to v tako čudovitem okolju, da si lepšega ne morem predstavljati," je obiskovalce ob odprtju razstave pozdravila predsednica Kulturno-umetniškega društva Kosec, Anica Vengust.
Rafael Samec se je v domačem okolju predstavil s ciklom Voda, tokrat v povsem novi postavitvi. Ambientalno postavitev je sestavil iz posameznih voščenih oblik, ki kot celota predstavljajo reko, reko življenja. "Voda je izrazit simbol duhovnega življenja. Razstavni eksponat nazorno predstavlja dvig materije in tako ideje oziroma koncepte postavitve, ki kaže sporočilo Duha. Najprej se ta elementarna tekočina pretaka po talni, zemeljski sferi. Šele nato postane del neba. Voda je namreč simbol dvojnosti, je snov, ki kroži in tako povezuje spodnje in zgornje področje, materialno in duhovno sfero. Ima pa tudi pomen večnosti, saj izhlapeva iz tal, se zbira v oblakih in ponovno pada na zemeljska tla," je pojasnila Stibilj Šajnova. 
Samec je s tokratno postavitvijo artefaktov iz voska ponazoril reko. Reko, ki nenehno valovi, se pretaka po zemlji, včasih se njen tok za trenutek zaustavi v tolmunčku, postaji na poti življenja, včasih reka za trenutek zaledeni in nato teče naprej. Ves čas pa se voda dviga proti nebesni sferi, tako kot v naravnem ciklu kroženja vode, ko voda nenehno izhlapeva, se zbira v oblakih in nato pade na tla. Izhlapevanje je avtor ponazoril s krhkimi skulpturami, ki na zlatih in srebrnih nitih lebdijo nad reko. Kot je dejala Stibilj Šajnova, so te skulpture, če jih gledamo z duhovnega vidika, dušice, ki se dvigajo v nebesno sfero: "Prek ostrejših ledeniških skladov se pogled dviga v nebo, med mehke, čutno napete forme, med vodne hlape ali pa nekakšne oblake, če nanje zremo iz profane točke očišča, ali pa v dušice, za katere bi lahko našli razlago psalmista, ki pravi: 'Kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o, Bog.' Da, za vsako avtorjevo ustvarjalno dejanje bi lahko našli razlago v najrazličnejših kulturnih in religioznih izročilih, a vode Rafaela Samca vrejo predvsem iz njegove intimne ikonografije."

Odprtje razstave, ki je privabilo množico občanov in obiskovalcev iz drugih krajev, tako da so napolnili loško cerkev, je organizator KUD Kosec popestril z glasbenim programom oboistke Anje Burnik, orgličarja Mihe Eriča ter Ženskega pevskega zbora Spominčice in okteta Slavček.
Ambientalna postavitev iz voska, prežeta z duhovnostjo, zvok flavte in orglic v čudovito akustičnem okolju cerkve ter prelep preplet ženskih in moških glasov so občinstvo ponesli daleč od vsakodnevnih skrbi, jim prinesli mir in jih zazibali v sfere skrivnostnosti, duhovnega očiščenja ter na pot reke življenja, ki teče, se pretaka, se za trenutek zaustavi ter valovi in kroži, vedno znova in znova. 

V. E.
Foto: V. E.