Nedavno je občan iz ene od podružnic želel, da bi skrajšali čas mrliškega zvonjenja. Pobuda je bila sprejeta in je zato sedaj tam zvonjenje  krajše. Seveda se s tem vsi in tudi mnogi svojci v tem času umrlih,  ne strinjajo. Ker sam že od  leta 1979 dalje prostovoljno skrbim tudi za to področje kulturne dediščine, mi ni težko podobno, kot je to sedaj, ustreči vašim predlogom glede oblike in časa zvonjenja, bitja in potrkavanja tudi v naprej. Zato mi svoje predloge posredujte na 051 344 688 ali na sdrago@siol.net , da se o njih pogovorimo in lahko tudi v naprej upoštevamo.

Vprašanje iz naslova se včasih pojavlja v naši občini, pač pa tudi drugod po Sloveniji in verjetno tudi povsod po svetu, kjer se oglašajo zvonovi. Da pa na to vprašanje ni samo enega odgovora, potrjuje tudi bitje in zvonjenje v naših cerkvah, kjer je vsem skupna edino 7., 12. in večerna ura. Vse ostalo, oblike in čas zvonjenja, bitje ure in potrkavanje pa je odvisno od tam živečih ljudi, ki zvonjenje poslušamo.

Seveda si nihče ne želi, da bi bilo zvonjenje moteči hrup, saj je zvonjenje vedno glasno povabilo k vsakovrstnemu prizadevanju za mir v okolju kjer živimo in delamo. Zvonjenje je tudi povabilo k molitvi v zahvalo za nam ugodne čase in prošnja za blagoslov sožitja vseh neškodljivih različnosti tudi v prihodnje.

Različne oblike in čas zvonjenja potrjujejo našo pripravljenost, da spoštujemo za naše okolje značilno kulturno dediščino in tradicijo ter istočasno tudi upoštevamo voljo ljudi. Zvonovi pa nas spodbujajo tudi k pristnim naravnim zakonitostim, k katerim nas spodbujajo tudi stari slovenska pregovori. Na primer: da je rana ura zlata in da se dan lovi pri jutru. Jutranje zvonjenje nas tudi spodbuja, da se naspimo ponoči.

Dodajam še predstavitev pomena zvonjenja:

I. Redno zvonjenje

1. Jutranjica ali dan zvoni
Skoraj istočasno z večernim zvonjenjem (13. stol.) zasledimo običaj, da se je ob zori zvonilo Mariji v pozdrav in počeščenje. V civilnem življenju je bilo že zdavnaj poprej v navadi jutranje zvonjenje, ki je naznanjalo, da se mestna vrata odpro in da se zopet začenja življenje na ulici in trgu. Pri nas so nekoč zvonili dan ob 4.00 zjutraj. Tedaj je bilo to zvonjenje znamenje za uro, ker druge niso imeli. Najprej so zvonili brez presledka s srednjim zvonom, nato pa še z malim, ob nedeljah pa z velikim in srednjemalim. To zvonjenje je bilo podobno večernemu.
Danes se jutranjica sila redko sliši, običajno za velike praznike, ko fantje in možje s pritrkavanjem naznanijo slovesnost tistega dneva...

2. Zvonjenje ob sedmih zjutraj
V času, ko je l. 1713 razsajala kuga, je ljubljanska škofija ukazala, naj se vsak dan zvoni četrt ure z vsemi zvonovi zjutraj ob devetih in zvečer ob osmih. Verniki naj ta čas molijo 5 očenašev in zdravih Marij za odvrnitev te grozne šibe. Leto kasneje je bilo ukazano, naj se zvonjenje ob devetih prestavi na sedmo uro. Tako je ostalo vse do danes. Zvonjenje ob sedmih zjutraj je bilo torej uvedeno zaradi kuge in Turkov, ki sta bila huda sovražnika našega ljudstva. V zavesti naših prednikov pa je zvonjenje ob sedmih zjutraj zamenjalo jutranjico. Pri nas zvonimo »sedem« s srednjevelikim zvonom, ob nedeljah in praznikih pa z velikim zvonom.

3. Opoldansko zvonjenje
Veliko pozneje kot večerno in jutranje zvonjenje je prišlo v navado opoldansko zvonjenje. Papež Kalist III. (1455-1458) je ukazal opoldansko zvonjenje, da bi se z molitvijo izprosila zmaga krščanskega orožja nad Turki. Papež je v pismu opozoril na turško nevarnost. Naročil je, da se vsak dan zvoni med 9.uro (nono) in večernicami tako, da vsi slišijo. Tedaj naj se moli očenaš in trikrat zdrava Marija. Zaradi tega je opoldanski zvon dobil naziv 'turški zvon'. Pri nas »poldan« zvonimo enako kot »sedem«.

4. Večerno zvonjenje
Večerni zvon ima veliko moč za človeško dušo. Že pesnik Dante (+1321) opeva, kako se popotnika poloti domotožje, ko zasliši iz daljave večerni zvon, ki žaluje za umirajočim dnevom.
Pravi začetnik večernega zvonjenja na čast Gospodovega oznanjenja je papež Gregor IX. (1227-1241). K razširjanju tega zvonjenja (predhodnik današnjega večernega angelskega pozdrava) so zelo pripomogli frančiškani. Razen angelskega pozdrava se zvečer zvoni še z manjšim zvonom za verne duše. Ponekod zvoni zvečer tudi na čast sv. Florijanu, zavetniku proti požarom. Temu zvonjenju v ljudskem izročilu pravimo tudi »avemarija«. Pri nas zvonimo »avemarijo« ob mraku, s 3-mi zvonovi posamič. To je zadnje zvonjenje dneva.

5. Zvonjenje ob petkih
Praška sinoda (l. 1386) naroča, naj vsak petek zvoni v počastitev Jezusovega trpljenja. Ko se oglasi zvon, naj vsi prekinejo delo, tudi obed in naj kleče zmolijo pet očenašev v spomin na Jezusovo trpljenje. Papež Benedikt XIV je leta 1740 predpisal, da se v vseh stolnih in župnijskih cerkvah zvoni ob tretji uri popoldne v spomin Jezusovega trpljenja in smrti. V naše kraje je to zvonjenje vpeljala salzburška sinoda (1418). Pri nas na čast Jezusovega trpljenja zvonimo z velikim zvonom.

6. Mrliško ali pogrebno zvonjenje
Mrliško zvonjenje ima dva dela. Smrt naznani »cingel« v župnijski cerkvi, ko se g. župniku prijavi cerkveni pogreb. To zvonjenje je treba pozorno poslušati! Če zvoni dvakrat z malim zvonom pomeni, da je umrla ženska. Če zvoni trikrat pa pomeni, da je umrl moški. Kadar umre župnik ali škof, se smrt naznani na podoben način, toda z velikim zvonom. Drugo mrliško zvonjenje so "cuge", ki se zvonijo z vsemi zvonovi po jutranjem, opoldanskem in po večernem zvonjenju. Ob tem zvonjenju naj bi se še posebej spomnili pokojnika, ki bo kmalu pokopan.

Zvonjenje na praznik Vseh svetih zvečer, ko se molijo rožni venci za naše drage rajne, je daljše trikratno zvonjenje z vsemi zvonovi. Vsak začetek naznani enega od treh delov molitve rožnega venca.

7. »Delopust«
Naši predniki so skovali zanimivo besedo, ki je zelo sporočilna, pomeni pa: »pusti delo«. Človek si mora vzeti čas za pripravo telesa in duha na nedeljo, na praznik... Tudi Stvarnik je po opravljenem delu stvarjenja sveta in človeka, počival 7. dan.
Zato delopust zvoni ob sobotah in dan pred velikimi (zapovedanimi) prazniki v »zimskem« času ob 15. uri (to je od goda nadangelov Gabrijela, Rafaela in Mihaela – 29.9., pa do godu mučenca sv. Jurija – 23.4.), v »poletnem« času pa ob 16.uri. Pri nas pričnemo zvoniti »delopust« z velikim zvonom, ki se mu nato pridružijo ostali zvonovi. Delopust pred prazniki pri nas običajno naznanimo s slovesnim pritrkavanjem.


II. Mašno zvonjenje

Že samo ime pove, da v to kategorijo sodijo načini zvonjenja, ki vabijo k bogoslužju.

1. Zvonjenje k maši ali »firkelc«
Že samo ime izdaja, da gre za zvonjenje 15 min. pred sv. mašo. Zvoniti pričnemo z malim zvonom, nato se mu pridružijo tudi ostali, ki v enakem vrsten redu tudi pojemajo. Ob nedeljah se temu zvonjenju pridruži tudi veliki zvon. Ob praznikih se pred bogoslužjem oglasi slovesno pritrkavanje...

2. »Urni zvon«
Ob nedeljah in praznikih prvič vabimo k bogoslužju že 1 uro prej, in to z velikim zvonom.


III. Izredno zvonjenje

1. «Huda ura«
Kadar se bliža nevihta je potrebno zvoniti "hudo uro" predvsem kot znamenje za molitev, ki naj odvrne razdivjane strele. Naše ljudstvo je verjelo, da glasovi zvonov odganjajo nevihte in lomijo strele. Najprej se oglasi veliki zvon, nato se mu pridružijo ostali. Zvonilo naj bi tako dolgo, dokler nevarnost ne pojenja...

2. »Požar«
V preteklosti, ko ni bilo nam sedaj poznanih načinov alarmiranja, so zvonovi opravljali svojo funkcijo tudi v »civilni sferi«. Tako se je v primeru požara klicalo na pomoč z bitjem ob plat zvona. To je izgledalo tako, da je kembelj na eno stran udarjal močneje...

Kadar zvoni ob neobičajni uri, to pomeni, da se je nekaj zgodilo.

Dodajam še povezavo na menjavo velikega zvona na Brezovici.

Vnanje Gorice, 17.3.2019  Povzel Drago Stanovnik