V času, ko so v naše kraje prišli slovanski predniki, je bilo nekdaj mostiščarsko jezero že precej zamočvirjeno. Verjetno je bilo le tu in tam opaziti kakšno vodno zaplato, napol preraščeno z bujnim vodnim rastjem. Če pustimo domišljiji prosto pot, si lahko predstavljamo stasitega Dragomerja, kako je zakoračil iz zelenega gozda in se ozrl na zaliv prostranega močvirja, stisnjenega pod pobočja Strmice. Na drugi strani sta s strahom zrla na Črno goro Strahomer in Ljutomisl, ki sta pripadala drugemu plemenu. Bog ve, ali je ostalo v katerem od prebivalcev podkrimskih vasi Strahomer in Tomišelj še kaj genetske dediščine Praslovencev, ki so se po dolgi poti naposled ustalili v krajih blizu razrušene Emone. Morda jih je močvirje blizu nekdanje rimske vojaške kolonije spominjalo na prostrane Pripjatske močvare, kjer so prebivali njihovi predniki. Če bi s časovnim strojem, kakršnega si je svojčas zamislil britanski pisec H. G. Wells, v 21. stoletje prispeli  stari Slovani, bi jih morali njihovi potomci naučiti razbrati velike črke besede Dragomer, ki je zdaj postala precej vsakdanja na avtocestnem odseku Ljubljana-Vrhnika. Najverjetneje bi se najprej ustrašili reke pobesnelih raznobarvnih konjev, ki z vrtoglavo hitrostjo drvijo v eno ali drugo smer. Še večji čudež bi se jim zazdel, ko bi iz majhnih škatel slišali žametni glas izreči ime Dragomer v govorici, ki morda celo malo spominja na njihovo slovansko govorico. Današnjim prebivalcem Dragomerja in vseh okoliških vasi se to ne zdi več hudo nenavadno, še vedno so celo malo ponosni, da se je njihova vas tako zasidrala v zavesti domačih voznikov motornih vozil. V zvezi z omenjenim avtocestnim odsekom se govori celo o tretjem pasu, ki bi razbremenil zelo prometno pot proti Jadranskemu morju. V teh krajih se ideje o trajnostni mobilnosti, uporabi kolesa in javnih prevoznih sredstev kaj počasi prijemljejo. Le nekaj je takih zanesenjakov, katerih enosledna vozila ne puhajo v veliki oblak ogljičnega odtisa.
Stari dobri slovanski vojščak Dragomer, ki je morda dal ime nekdaj mali vasici, je svojo dolgo pot opravil peš, Slovani so bili namreč pešci. Veliko pozneje pa so v Dragomer prijezdili in ne več pripešačili nemški duhovniki križniškega reda, katerih last je bila nekdaj celotna dragomerška vas. Kar je bilo teh svečenikov zares nemškega rodu, so bili potomci tistih Germanov, ki so za razliko od Slovanov potovali sede na hrbtu jezdnih živali. Slovanom so se bržda zdeli ti germanski jezdeci vzvišeni in imenitni, zato so jim kaj radi zavidali. Da bi si dali malo duška, so jih imenovali za Nemce, saj vendar niso razumeli in govorili njihove slovanske govorice, pač pa so godrnjali v svojem goltnem jeziku, kakor bi bili nemi.
Ime Dragomer je Brezovičanom in okolišanom kaj domače, ljudem od drugod pač ne. Posebej radi zamenjajo to barsko vasico z domžalskim Dragomljem, kakor se zgodi tudi bližnji Brezovici, ki je nekateri ne morejo ločiti od Borovnice. Zelo pa me je pred kratkim presenetilo dejstvo, da obstaja ne prav daleč stran, v današnji ljubljanski Kamni Gorici tudi izvir Drgomaš, ki mu tudi rečejo Dragomer. Ta je nekdaj od severozahoda napajal tudi Emono s svojo bistro studenčnico. Kot mi je prijazno razložil slovenski onomastik dr. Silvo Torkar, je ime Drgomaški potok nastalo iz Dragomerški potok. Tudi v našem Dragomerju je menda Dragomerški potok, ki pa ni isti kot prej navedeni.
S starodavnim imenom sta se pred leti poigrala tudi domačin B. R. in Brezovičan M. K., ki sta iznašla dr. Agomerja, antipoda slovitega izdelovalca pecilnih praškov in drugih pekarskih potrebščin. Med Dragomerci in Dragomerčani so bile zelo popularne nalepke z logotipom in imenom tega Age, ki se je poslovanil, celo majice s tem izvirnim znakom so natisnili nadebudni mladci.
Morda je novi priključek Dragomer olajšal pot prebivalcem te in sosednje ložanske vasi. Za Lukovičane, ki jim vsemu navkljub niso ugodili s poimenovanjem priključka po njihovi vasi, je postal uvoz na avtocesto po eni stran neskončno veliko okno v svet, po drugi strani pa vir novega nadležnega hrupa. Prebivalci sosednje brezoviške občine so z avtocestnim Dragomerjem zagotovo zadovoljni. Morda kdaj o tem reče kakšno tudi dragomerški neuradni parlament, ki občasno zaseda v prijazni piceriji Siciliana (naj prišepnem, čeprav že mogoče veste, da je to najbolj pogosto odprt lokal blizu in daleč, hrana pa je tam sploh zelo okusna), če se pogovor že ne suče o skorajšnji obletnici občine Log - Dragomer (da o Lukovici niti ne govorimo).

Miha Rus

Viri:

1. 25 let župnije Ljubljana - Podutik: 1994-2019;
2. Petar Skok: Iz slovenačke onomastike. Etnolog 7/1934.
3. Istoria na B'lgarite.
4. e-poštna korespondenca z dr. Silvom Torkarjem