Pri delu z otroki vedno znova opažam, kako pomembno je, da poleg sodobnih slikanic spoznavajo tudi zgodbe slovenskih avtorjev in delček naše bogate pripovedne dediščine. Zgodbe o Butalcih so sicer stare, a njihov humor in igrivost še danes z lahkoto nasmejeta tako otroke kot odrasle. 
V zgodbi Kako so si Butalci omislili pamet spoznamo prebivalce Butal, ki imajo skoraj vsega v izobilju, le pameti jim – kot pravijo drugi – nekoliko primanjkuje. Ker verjamejo, da se za denar lahko kupi prav vse, se odločijo, da bodo kupili tudi pamet. Slišijo namreč, da jo v nekem mestu prodajajo kar v sodih. Zato pošljejo štiri može, naj prinesejo domov vsaj vedro ali dve. 
Ko prispejo v mesto, vprašajo po pameti, gostilničar pa jih skupaj s hlapcem nekoliko potegne za nos – v sod ujameta miš in jo prodata kot dragoceno pamet. Butalci sod ponosno pripeljejo domov. Ko župan sod odpre, miš prestrašena skoči ven in zbeži naravnost v županovo hišo. Butalci navdušeno ugotovijo, da je pamet najprej pozdravila župana, nato pa šla tja, kamor po njihovem mnenju tudi spada. 
Kot pravijo, se je ta pamet kmalu še razmnožila – in tako je je bilo v Butalah kmalu dovolj, če ne celo preveč. 
Otroci so ob poslušanju zgodbe z velikim zanimanjem spremljali nenavadne dogodivščine Butalcev, ob nekaterih prizorih pa se je po prostoru večkrat razlegel tudi iskren otroški smeh. Po pogovoru o zgodbi smo jo podoživeli še ustvarjalno. Pri likovni delavnici so otroci iz papirja izdelali maske Butalcev, jih oživili in nato skozi igro vlog uprizorili svoje različice zgodbe. 
Pri tem so pokazali veliko domišljije, sodelovanja in veselja do igre. Takšni trenutki me vedno znova spomnijo, kako močno lahko dobra zgodba poveže otroke in kako hitro iz poslušalcev postanejo ustvarjalci. Na delavnicah v Domu krajanov Dragomer se s skupino otrok, starih od štiri do sedem let, srečujemo enkrat mesečno. Vsako srečanje je majhen prostor za zgodbe, ustvarjanje, smeh in skupno odkrivanje sveta knjig. 

Mojca Erjavec,
mentorica bralnega krožka