Glavni namen pogovora z g. Romanom je resnica, da edino vsak sam najbolje pozna lastno življenjsko pot in te svoje izkušnje lahko deli in nas na ta način obogati ter tudi spodbudi k našem razmišljanju o spominih na lastna doživetja, ki jih lahko obdržimo zase, ali pa s svojimi izkušnjami in pogledi na življenje bogatimo skupnost. V vseh občinah okoli Ljubljane je veliko priseljevanje. Vsak človek, naj bo domačin ali priseljen, pa je enkraten dar tako za svoje domače, kot tudi za širšo skupnost. Čeprav nam tempo časa in še kaj drugega, pogosto ne dopušča, da bi se bolje spoznali, nam razvoj medijev lahko pri tem veliko pomaga. Od nas samih pa je najbolj odvisno, ali bomo te priložnosti izkoristili ...

Romanu se zahvaljujem za res izčrpne odgovore, vse vas pa tudi vabim, da sami odgovorite na spodaj zastavljena vprašanja.

Povejte nam, od kod izvirajo vaše korenine?

Na rojstnem listu imam napisan datum 9. februar 1963 v kraju Podklanec, manjši vasi, slabih 5 km iz Žirov.

Starša sta prihajala iz tradicionalno vernih družin in taka je bila tudi vzgoja nas otrok. Poleg mene še mlajša sestra in brat.

Mama je prihajala iz kmečke družine s petimi otroki. Doma so imeli strojarno, strojenje kož. Tega se spominjam le po pripovedovanju. Sem pa še videl, kako se je to delalo in orodje, ki je bilo za to potrebno, ko je stric enkrat delal to bolj za hobi. Prav tako mi je tudi teta pokazala, kako se je predla volna. Sem pa na tej kmetiji preživel večino počitnic, ko sem hodil v osnovno šolo.

Mama je končala štiri razrede osnovne šole. Enkrat mi je omenila, da je želela študirati medicino, pa ni bilo možnosti. Že v mladosti je izgubila oba starša, tako da starih staršev po mamini strani nisem poznal. Mama se je kasneje zaposlila kot delavka v tovarni Alpina.

Oče je  bil doma v Rovtah, najstarejši od štirih otrok. Končane je imel tri razrede osnovne šole. Najprej je imel službo v Logatcu, kasneje, po poroki, pa se je zaposlil v Žireh kot delavec v tovarni Alpina, tako kot mama. Oba sta v Alpini delala do svoje upokojitve. Moj stari oče po očetovi strani se je ukvarjal s sekanjem in žaganjem dreves in tesanjem hlodov za ostrešja. Seveda še vse ročno. S tesanjem se je potem poleg službe ukvarjal tudi moj oče.

Moj prvi dom je bila preprosta lesena "bajtica" (še danes stoji ob cesti, če se pelješ iz Logatca preko Rovt v Žiri). Preprosta, lesena, pa vendar moja rojstna hiša. Mi smo se potem kmalu preselili v Žiri. Imeli smo stanovanje v najemu. Tam se je rodila moja sestra. Starša pa sta delala svojo hišo, v kateri se je rodil brat in tam živi še danes. Tako se je vsak od treh otrok rodil v drugi hiši.

Kako ste preživeli svojo mladost?

Kot otrok sem imel veliko težav z zdravjem. Pri treh letih sem odšel na zdravljenje v kolonijo v Kraljevico. Od tam so tudi moji prvi spomini. Spominjam se belega klobučka z rdečimi pikami, ki ga je eni od deklic odnesel veter. Mislim, da bi ta klobuček še danes prepoznal. Odšel sem na zdravljenje zaradi kolkov, ob vrnitvi pa menda ni bilo več veliko zdravega na meni. Od takrat nosim tudi očala. Na srečo so posledice ostale le na očeh. Je pa bila še ena težava, zaradi katere je bila mama veliko na bolniški. Ko me je s kolesom vozila v vrtec, sem velikokrat nogo vtaknil med špice na kolesu. In namesto v vrtec, mama pa v službo ... k zdravniku in domov.

Začetek osnovne šole. To je bilo zelo na hitro. V šolo sem šel leto prej, s šestimi leti. V petek popoldne je šolski hišnik prinesel pošto, da moram biti v ponedeljek popoldne v šoli. Panika, saj ni bil na to nihče pripravljen. Na hitro je bilo treba kupit zvezke, svinčnike, prvo torbo so mi dali pri sosedu, se dogovorit, kdo bo šel z menoj vsaj na začetku, pa še druge stvari, ki se jih ne spomnim. Starša sta z delavskimi plačami gradila hišo, zdaj pa še ta strošek šole eno leto prej.

Štiri razrede sem imel pouk popoldne. Nekaj let pa tudi še v soboto. Počitnic je bilo verjetno pol manj kot sedaj. Samo dva tedna zimskih in letne. K prvemu obhajilu sem šel v prvem razredu, k birmi v četrtem. Spominjam se, ko smo imeli verouk še v zakristiji, za birmo pa že v župnišču. Obhajilo je bilo na jezik, jaz pa ga nisem upal pokazat. Pokazati jezik in to še duhovniku ... to se vendar ne spodobi. Pri birmi pa še danes vem, kaj sem bil vprašan. Gospod škof, Stanislav Lenič, je že dva pred menoj vprašal, koliko jih je Jezus obudil. Pa ni nihče vedel. Meni pa je kaplan želel pomagati in mi dopovedoval. Jaz pa sem si mislil, da to ni pošteno. Prišepetavanje je vendar prepovedano. Pa nisem upal odgovoriti, čeprav mi je še gospod škof z nasmehom dejal, naj povem. Ne, morali so vprašat naslednjega. Kljub temu da sem bil pri birmi že v četrtem razredu, pa sem hodil k verouku vso osemletko. V osmem razredu sem vseeno imel nekaj neopravičenih. Pa sem enkrat šel s staro mamo, po očetovi strani, na sprehod in srečava kaplana. In me kar vpraša: "Kje pa ti hodiš zadnje čase?" Oh, groza. In potem zaslišanje najprej stare mame, potem pa še doma.

Konec osnovne šole, odločitev za poklic. Nikoli nisem dvomil o svoji odločitvi. Prodajalec bom. Bom pač pretresal makarone, kakor se je rad pošalil moj stric. A vsi niso bili tega mnenja. "Dobri sosedje" so mamo nagovarjali, naj ne grem na trgovsko, ker je zame pretežka. Naj grem raje za peka, to bom pa morda sposoben končat. Takrat sem se uprl staršem; "Če sem vaju poslušal za kakšno drugo stvar, vaju za to sigurno ne bom." Res je, v osnovni šoli sem imel težave z matematiko, ampak odločitev je bila jasna. Pol leta je bilo šole, pol leta prakse. To so bili še časi, ko sem včasih šel zjutraj najprej šefici po mleko. Zjutraj sem na kolesu vozil žemlje iz pekarne, pa se na mostu odveže vreča in nekaj žemelj zleti v vodo. Ko sem nesel denar na pošto, mi je enkrat potegnilo vrečko med špice na kolesu, pa sem pobiral kovance po cesti. Marsikdaj je bilo težko in neprijetno, a naučil sem se veliko in nikoli mi ni bilo žal.  Vedno sem bil hvaležen za svoje prve sodelavce, ki so marsikdaj morali biti z menoj zelo potrpežljivi.

V šoli pa z matematiko nobenih težav več. Ko profesorica ni znala razložiti snovi, je preprosto rekla, naj vprašajo Romana. Tako sem po svoje razlagal najmanj trem razredom.

Oja, tudi kakšna težava se je kdaj prikradla. V razredu sem bil edini od fantov. Bližal pa se je osmi marec. Fantje so se dogovarjali, kaj bodo kupili sošolkam, jaz pa ... kaj naj storim, ko sem sam? Na koncu prinesem steklenico neke "ženske sladke pijače" (če se prav spomnim, je bilo TV 25 ali nekaj podobnega) in dve škatli piškotov. Čez kak teden pa razredničarka: "Punce, bodite ponosne na Romana. Edini na šoli se vas je spomnil in jaz še danes kot razredničarka poslušam pohvale v zbornici." Skratka, vedno se je nekaj obrnilo meni v prid. Le kaditi me sošolke niso mogle naučiti. Preden smo šli na maturo, pa ne bom pozabil razredničarke, ko nam je rekla, naj čez nekaj let vsi gremo na poslovodsko šolo, ker nikoli ne vemo, kdaj nam odpovedo noge in bomo s šolo imeli možnost drugega delovnega mesta. Kako neumno se mi je to takrat zdelo. Meni, da odpovedo noge. Nemogoče. Pa kaj si ta ženska misli. Pa sem vseeno šel. In če sem imel v osnovni šoli težave z matematiko, me je na poslovodski šoli en profesor na vsak način hotel pregovoriti, naj se vpišem na matematično fakulteto, kjer je tudi sam predaval, češ da obvladam matematiko tako, da bom z lahkoto končal. Ampak jaz sem ostal zvest trgovini. A ko sem imel težave s kolki, sem se velikokrat spomnil  besed razredničarke iz trgovske šole.

Nam predstavite še čas po končanem šolanju?

Zaposlitev in počasi priprave na odhod k vojakom. Malo denarja sem si prihranil za čas pri vojakih. A ko je prišla "štelnga," spet nekaj drugače kot pri ostalih. Zaradi oči sem bil oproščen služenja vojske, takrat še JLA. Za tiste čase skoraj nekaj neverjetnega. No ja, kasneje sem vedno govoril, da sem bil pri vojakih samo šest mesecev manj kot pol leta. Namesto k vojakom pa sem takrat šel delat vozniški izpit. Najprej na zdravniški pregled, ker sem malo dvomil, da bo to sploh mogoče, ker sem bil zaradi oči oproščen celo služenja vojaškega roka. No, tu pa ni bilo težav. Tisto leto pa sem bil potem tudi prvič na duhovnih vajah. K mladinskemu verouku sem hodil že prej, na duhovnih vajah pa še nisem bil. Po tistem tednu pa se je moje življenje kar precej spremenilo. Dobro se spominjam, ko sva s prijateljem sedela na starem plugu in mi je rekel, da gre v misijone. Ojoj, sem si mislil, temu se je skisalo v glavi. Ima punco, doma obrtniki in ima zagotovljeno službo, on pa kot laik v misijone ... Pravijo, da čez sedem let vse prav pride in takrat sem mu sam povedal, da grem v misijone.

Še prej sem odšel od doma, v Davčo, službeno. Na začetku nisem vedel, kaj naj počnem. Pa sem nekaj časa vsak teden za vsako družino v Davči zmolil desetko rožnega venca. V Davči je bilo takrat nekaj čez 200 ljudi in približno 60 družin. Vendar otrok zelo malo in mladi so odhajali od doma. Morda kakih 15, 20 let kasneje, pa je imela Davča največji naravni prirastek v Sloveniji. Nekaj družin je bilo tudi s po desetimi otroki ali še več. Takrat sem si rekel, da se splača molit. Saj nisem vedel zakaj, ampak Bog je pa vedel. Če Bog ne usliši danes, pa čez 10, 20, morda 30 let. Enkrat gotovo.

V Davči sem imel trgovino, nekaj časa tudi kot SP. Ampak hotel sem živeti na "veliki nogi" in to me je "pokopalo". Pa še nekdo mi je rekel, da bom moral zapreti, če bom igral po pravilih, če bom pošten do vseh. Žal, tako je tudi bilo. Preveč sem si privoščil in nisem govoril z enim tako, z drugim drugače. Pa je bilo treba zapreti. Potem so prišli misijoni, po vrnitvi pa delo v Logatcu (takrat Valkarton in Kli), vedno pa je bila želja priti nazaj v trgovino. In prišel sem v Tuš, kjer sem bil do upokojitve. Iz Žirov sem se preselil na Vrhniko, nekaj časa na Brezovico in sedaj sem na Logu.

Letnemu času primerno krasite tudi vežo v Kapeli na Logu, za kar smo vam res hvaležni. Nam poveste še kaj več o vašem delu v korist širše skupnosti?

O sebi je najtežje govoriti. Jaz pravim, da naj me o tem sodijo drugi. Naj rečem tako, kot sem ob odhodu v misijone; "Tukaj sem, pošlji mene. Če bom enemu človeku polepšal dan, ima moj odhod v misijone smisel." Če bom tukaj samo enemu človeku polepšal dan, je vredno živet na Logu. Lahko pa rečem, da se skušam truditi za dobro. Koliko mi uspe, pa ne vem. Tudi jaz sem samo človek. In zelo rad tvegam. Moram pa, ne sto, dvesto procentno vedeti, v kaj se spuščam. Največji izziv pa so stvari, ki so v javnosti že pred začetkom obsojene na propad ali vsaj ni odobravanja. Tako smo v Žireh začeli s trikraljevsko akcijo (nisem obupal niti po prvem letu neuspeha) in misijonsko tombolo. V Davči pa sem se ob kar nekaj dvomih v mlade lotil dramske igre ravno z mladino. Najprej krajše, slabe pol ure, leto kasneje pa še trodejanke, okrog ure in pol. Zanimivo, da ni bilo veliko tistih, ki so mi jih predlagali domačini, pripravljenih sodelovati in v ekipo, ki sem jo imel, je le malokdo verjel. Na cerkvenem področju pa delanje jaslic z mladimi, zaključna maša ob koncu takrat osemletke, mladinski verouk, peš romanje na Brezje, prihod Miklavža. Ko sem odšel iz Davče, pa se je čez nekaj let obudil tudi kulturni dogodek  "Dan teric."

Kasneje smo tudi v Žireh pripravili dramsko igro za materinski dan, Marmornati križ.

Na vprašanje, kaj me je spodbudilo k temu, morda lahko rečem, da ravno mlačnost, nezainteresiranost ali še boljše kritika, kako se nič ne dogaja in se nič ne da narediti. In morda so mi v največjo pomoč ravno tisti, ki dvomijo, ne verjamejo. Jaz mislim, da se vse da, da je vse možno. Le poskusiti je treba. Dobre stvari slej ko prej uspejo. Kdaj, pa je najprej odvisno od mene. Največja, morda edina ovira, pa je, če začnem sam dvomiti v uspeh.

Kako ocenjujete življenje v lokalni in krajevni skupnosti?

O tem zelo težko govorim. Tukaj sem šest let in pol in s širšo lokalno skupnostjo, razen tistih, ki se zbirajo okrog in v kapeli, niti nisem kaj dosti povezan. Če se lokalna skupnost oddaljuje od ljudi ... ne vem. Morda pa se ljudje oddaljujemo od lokalne skupnosti?  Za uspeh je potrebno sodelovanje. Brez tega se pa res ne da nič. Sam okrog tega nimam slabih izkušenj. Do sedaj sem se lahko dogovoril za vse, kar sem želel. Je pa res, da se v sodelovanje tudi mene ne da vedno pritegnit. Za stvari, ki se mi ne zdijo dobre zame in predvsem za širšo skupnost, se me ne da dobiti. Najprej me je treba  prepričatI, da je določena stvar dobra. Je težko, se me pa da, če so tehtni argumenti. Izpostaviti se je morda komu težko glede na preteklost. Še bolj pa je verjetno prisoten strah za prihodnost. Mislim, da gledati v preteklost drugega ni pošteno. Saj me takrat ni bilo zraven in nisem ničesar storil, da bi bilo drugače. Važna je sedanjost in pogled v prihodnost, graditi lepši jutri. Seveda pa svoje preteklosti, tudi če ni lepa, ne smemo zanikat. Moram jo sprejeti kot del nas. Sam se z veseljem izpostavim za stvari, za katere mislim, da se je vredno izpostavit, da lahko izboljšajo danes in morda tudi jutri.

Kaj nam polagate na srce ob zaključku tega pogovora?

Nikoli ne reci; Tega se ne da. Vedno pa reci; Tega še nisem poskusil. In če kdaj naletiš na kritiko, vedi ... Kamenje se meče samo v drevo, na katerem je dober sad. S krščanskega vidika pa misel pisatelja Ernesta Hemingwaya: Bistvo je očem nevidno. Zato moli, zaupaj, veruj in nikoli ne obupaj!

Naj bo to štiriperesna deteljica, ki vsem nam zagotovo prinaša srečo in lepši jutri!

Romanu  Logarju se iskreno zahvaljujem za ta pogovor in verjamem, da je obogatil tudi vas. Lepo pa bi bilo, da bi tudi mi odgovorili na Romanu postavljena vprašanja in z odgovori obogatili našo lokalno skupnost in s tem tudi Domovino Slovenijo. Naj nas k temu spodbudi tudi odgovor na vprašanje, koliko podobnih zgodb za vedno izginile, če niso zapisane. Naj se torej ohrani tudi vaša!

Drago Stanovnik