Se lahko na kratko predstavite? Kaj ste počeli/počnete v svojem poklicnem življenju?

Pozdravljeni, moje ime je Drago Leskovar, po izobrazbi sem magister slikarstva. Zaposlen sem v Tiskarskem središču, kjer tiskamo časopise, reklame in revije, ki jih nato naslovimo, sortiramo in odpremimo k voznikom. Ti poskrbijo, da so zjutraj pri bralcih, ki še vedno prisegajo na papirnat časopis in vonj tiskarske barve. Poleg tega že peto leto obiskujem glasbeno šolo Amarilis, kjer se učim igrati na violončelo. Tam igram tudi v šolskem orkestru, in moram priznati, da je resnično fenomenalen občutek, ko zaigra ves orkester, ob tem čisto zares dobim kurjo polt. Sem tudi član Mah teatra, kjer smo pred kratkim predstavili novo igro "Bobri" po knjigi Janeza Jalna v režiji Uršule Vratuša in Ivana Gorbunova. Pred tem smo zaključili z igro "Moj ata, socialistični kulak" Toneta Partljiča, ki jo je režiral Matija Milčinski. Morda jo odigramo še kje v zamejstvu. Ekipa Mah Teatra je res krasna in vedno se veselim vaj. Sicer pa sem sodeloval tudi s Šentjakobskim gledališčem kot scenograf pri predstavi "Dr. Moliere, država, to sem jaz". Mogoče bo odigrana  še ena v juniju.

Kako ste se vključili v Mah teater in kaj vas je pritegnilo k amaterskemu gledališču?

Mah teatru sem se pridružil čisto po naključju. V Našem časopisu je bil objavljen razpis za gledališko delavnico pod mentorstvom Uršule Vratuše in Ivana Gorbunova, ki ga je videla moja žena in rekla: "Poglej, to je nekaj zate." Ker imam rad učne procese, sem se prijavil in skupaj smo naredili predstavo "Pehar suhih hrušk". Po predstavi je bila že avdicija za predstavo "Moj ata socialistični kulak". Kaj izbrati za predstavitev na avdiciji, je bil kar izziv, odločil sem se odigrati pacienta pri psihoterapevtu. Tako se je začelo. Zelo sem si želel znebiti treme pred nastopanjem. V službi s tem nisem nikoli imel težav, ko pa sem moral nastopiti v glasbeni šoli, je bila trema tako velika, da nisem mogel umiriti rok. Na violončelu pa se res vse sliši. Moram priznati, da mi je gledališče ogromno pomagalo tudi pri mojem glasbenem udejstvovanju, ostala je le še pozitivna trema, ki je pa dobrodošla.

Vaša asociacija ob besedi gledališče:

Igra

Kaj vam pomeni igranje na gledališkem odru?

Ogromno. Najbolj so mi všeč vaje, saj so del nekega učnega procesa, ki zajema tehnike sproščanja, povezovanja med igralci, podiranje lastnih mej in poskušanje vživljanja v igrani lik. Seveda je potrebno najprej poznati svoje besedilo, da se lahko potem dobro odigra vlogo, zaradi česar te gledalci končno nagradijo z aplavzom. Bolj ko je ekipa povezana, boljša je igra.

Nam lahko zaupate kakšno prijetno ali neprijetno izkušnjo z odra?

Na eni od vaj, ki smo jih imeli v gasilskem domu na Logu, smo si res dali duška. Bilo je polno smeha in tako sproščeno, da smo se tako vživeli v like in so stoli leteli prek odra. Večkrat bi morali imeti takšne vaje.

V Mah Teatru torej ne sodelujete le kot igralec, oblikovali ste tudi plakate ter gledališke liste in letake za več predstav. Kje najdete navdih za ustvarjanje gledaliških plakatov in letakov?

Gledališki list sem naredil za zadnjo našo predstavo "Bobri" in tudi za predstavo "Moj ata, socialistični kulak". Med vajami je že prišlo do vprašanja, če bi lahko kdo drug pomagal pri oblikovanju letakov, saj je bila Nevena že zelo obremenjena s sceno. Malo prej sem ravno obiskal Cankarjev dom v Ljubljani, mislim, da nek koncert iz cikla Glasbe sveta, in ko sem bral tisti gledališki list, sem si rekel, da bi bilo fino, če bi tudi Mah teater imel svojo verzijo gledališkega lista za vse predstave. Tako je nastala skica, kako naj bi izgledal. Tekst je prispevala Nevena, jaz ideje, grafično pa ga je dokončala Živa Likar, takrat še študentka v moji službi, ki se zdaj profesionalno ukvarja z grafičnim oblikovanjem. Za "Bobre" me je določil kar naš predsednik Miran, ha, ha. Tako so nastale skice in gledališki list. Z gledališkim listom sem zelo zadovoljen, plakat bi delal še enkrat. Se mi zdi, da ko v umetnosti nekaj narediš, je potrebno stvar dati za nekaj časa na stran, za tri tedne do dva meseca, in nato preveriti, če še vse"štima". oblikoval sem tudi plakat za predstavo "Nepričakovani obisk", znova s skico, saj prisegam na svinčnik in papir. Pri "Bobrih" in "Nepričakovanem obisku" mi je do končne podobe pomagala hči Petra.

Kakšen je bil vaš ustvarjalni proces pri snovanju plakatov za gledališko predstavo?

Skica, skica ob razmišljanju, kaj vzeti iz predstave, da bo ponazarjalo celo predstavo in jo združevalo s plakatom, kaj je aktualno v današnjem času in kaj bi nagovorilo gledalca, da bo prišel na ogled.

Kaj vas najbolj navdušuje pri ustvarjanju gledaliških plakatov in letakov?

Ustvarjanje neke nove podobe. Seveda gre za določen adrenalin v presoji, ali mi bo uspelo ali ne. V umetnosti si vsi želimo narediti nekaj za ljudi, nekaj dobrega, lepega. Lahko je tudi drugače, ne ravno lepo, da vzbudimo neka čustva, da gledalec lahko o tem razmišlja, da se ga dotaknemo.

Kako usklajujete različne vloge, ki jih imate v gledališču: igralec, oblikovalec plakatov in scenograf? Katera od teh vlog vam je najbližja in katera najljubša?

Moram priznati, da je seveda najlažje imeti ob službi eno samo stvar in tisto početi na visokem nivoju; a smo si pač različni in eni smo radovedni ter radi poskusimo še kaj, in to še bolj poganja ustvarjalnost. Vse oblike dela so mi zanimive, saj imajo vse specifične lastnosti. Seveda je igralska vloga specifična, saj spodbuja timski del, nikoli je ne odigraš povsem enako in na koncu je res izjemno lep občutek, ko te gledalci nagradijo z aplavzom.

O čem ste sanjarili kot otrok?

Ha, zanimivo vprašanje, če verjamete ali ne, da sem glasbenik na odru, kitarist v ozadju.

Katero knjigo ste nazadnje prebrali?

Gabor Mate: "Navidezna normalnost". V knjižnico moram po "Jakobove bukve" Olge Tokarzcug. Na radiu Ars so jo priporočili, zato me zanima, kakšna je. Sicer je žena bibliotekarka, zato smo, kar se tiče knjig, precej na tekočem.

Film, ki vam je najbolj ostal v spominu?

"Pianist", režiserja Romana Polanskega, drugače pa jih je več.

Glasba, ki je narejena po vaši meri?

Poslušam vse, a čez rock in klasiko ga ni. Trenutno veliko poslušam Sergeva Telesheva na kromatični harmoniki, Roberta di Marina na koncertni in Hauserja. Prav zanimivo jih je opazovati, kako interpretirajo različne skladbe (in žanre), kako ob igranju doživljajo skladbo, napisano recimo pred stotimi ali tristotimi leti ali pa sodobno različico.

Kakšen oddih bi si privoščili, če bi imeli neomejene finančne vire in en dan, en teden, en mesec časa?

En dan: na motorju. En teden na kampiranju z otroki. En mesec pa na potovanju v Kazahstan, Gruzijo, Armenijo; skratka na vzhod z nahrbtnikom na rami, to je to.

Kako najraje preživljate čas sami zase? Sproščeno lenarjenje ali aktivno?

Ko si vzamem čas zase, je ponavadi na vrsti najprej en »čik«, potem vadim čelo ali grem na en krog z motorjem. Ko dežuje, si skupaj družinsko pogledamo kakšen film. Lenarjenja je zame dovolj že po 30 minutah, sem pač pristaš aktivnega preživljanja prostega časa.

Kako se najraje sproščate po napornem dnevu? Vzamete v roke kakšno dobro knjigo, poslušate glasbo, si ogledate film ali si privoščite dobro večerjo ob kozarcu vina in sproščenem pogovoru z najdražjimi?

Najprej sedim zunaj na stopnicah in opazujem vrt. Gledam cvetove, liste, polže, mravlje, drevesa in ptice. Potem pa morda sledi kak film ali klepet. Ali pa sprehod z Marlenko, našo psičko. Če s hčerko Elizabeto pogledam kakšno risanko, se večkrat zgodi, da prvi zaspim. Po navadi gre za kombinacijo vsega naštetega, a v vedno drugačnem zaporedju. Sicer pa je pri nas še  najmlajši družinski član Ferdinand, ki je v fazi plezanja po vseh štirih, da je tako potrebno imeti oči ves čas na pecljih … ha, ha.

Kaj bi spremenili oz. kaj je potrebno izboljšati v amaterskih gledališčih, da bi bilo do gledalcev bolj prijazno in zanimivo?

Igralci potrebujejo oder za vajo, kakor potrebuje slikar atelje. Na srečo imamo na razpolago Cankarjev dom na Vrhniki, ki je odličen prostor za to. Amaterska gledališča potrebujejo sredstva za produkcijo. Režiserja je potrebno plačati in lepo je, če imajo občine ali zavodi, kjer delujejo amaterska gledališča, toliko posluha, da dobijo minimalna sredstva, s čimer si lahko pokrijejo stroške produkcije, vključno z materialom za sceno in kostume. Vse ostalo se dela pro bono, za veselje in užitek, da skupnosti lahko nekaj daš, kar spet prinaša ogromno notranje zadovoljstvo.

Vaš nasvet ali misel za gledalce vaših predstav?

Vedno si upajte delati dobre stvari!

V. L.

Foto: Arhiv Draga Leskovarja