Pred 40. leti smo se v sredini junija poslovili in se razbežali v vroče poletje leta 1984. Minila je valeta – beseda je povezana z latinskim pozdravom  »valete«, to je »srečno«. Dve leti prej je takrat povsem nova šola pod svojo streho sprejela dva šesta razreda, ki sta v Dragomer pod Strmec priromala s Cankarjeve šole na Vrhniki, kar nekaj sošolcev pa se nam je pridružilo povsem na novo. Naše poti so se pred štirimi desetletji nadaljevale na najrazličnejših srednjih šolah; moški del je potem povečini odslužil leto dni nekdanji domovini v sivo-olivni uniformi, sošolke pa so si rekle: »Študentke bodimo!« ali pa se zaposlile v poklicih, za katere so se izobrazile. To je bil tedaj normalen proces za marsikatero generacijo, enako tudi za nas. Ker smo v glavnem ostali na severnem robu Ljubljanskega barja, se morda preselili v belo Ljubljano ali pa kam drugam v našem raju pod Triglavom, smo se vendarle videvali, se nekajkrat srečali in pokramljali. Žal sta nas pred nekaj leti presunili smrti sošolcev Romana in Janeza; zamislili smo se nad minljivostjo življenja. Zato smo lahko še toliko bolj veseli, da smo letos po mnogih usklajevanjih in dogovorih končno rekli: »Kdor pride, pride.« Zvezde so se razvrstile s srečno konstelacijo, ki je zasvetila nad Vrbičevim magazinom na Logu. Sošolka Anica je namreč prevzela tamkajšnji lokal Mlinček in med prvimi gosti sprejela prav sošolce. Vse to pa na posebej imenitno srečanje, saj sta se prvič srečala oba zaključna razreda generacije 1976/84. Zvezde so se nam preselile v oči, hmeljev zvarek je razvezal jezik in marsikatera skrivnost se je s tem po tolikih letih razkrila: prijateljstva, prve ljubezni, veseli dogodki, plonkanje na sto in en način, končni izlet v Valovine, ki smo ga podaljšali za kakšen dan, pa še kaj drugega. Dan se je nagnil proti večeru in pred Vrbičevim kozolcem smo se razvrstili za skupno sliko. Prejšnji lastniki oziroma predniki sedanjih lastnikov Vrbičevega posestva so na Log prišli iz kar nekaj različnih barjanskih vasi, od koder smo se tokrat zbrali nekdanji sošolci. Prešerno vzdušje se je nadaljevalo globoko v večer, ko so se na nebu prikazale še zvezde iz daljnih osončij. Zdelo se nam je, kakor da nas iz daljave pozdravljajo obličja naših učiteljev, katerih tek življenja se je končal pred leti. Na njihove grobove smo ponesli spominske lesene svečke v hvaležnost za osnove znanja, ki nas je odtlej spremljalo v nadaljnjem izobraževanju. Obljubili smo si, da se ponovno srečamo in si zaupamo nove skrivnosti, ki jih bo iz nedrij spomina naplavilo naše druženje. Na snidenje do tedaj, dragi sošolci!

                                                                                                                                                                             Miha Rus